Mazda BT-50 2.5 TD 4x4 Double Cab GT Usnje

Morda to res ne velja vedno in povsod; v osnovi morajo terenci priti nekam, kamor osebni avtomobili zaradi zahtevnosti podlage ne morejo, četudi le naravnost, po ravnem. Tako kot osebnih avtomobilov je tudi terencev več vrst in v nasprotju z osebnimi avtomobili se med terenci tudi pickupi uvrščajo med tista prevozna sredstva, ki jih ljudje pogosto kupijo kot vsakdanje prevozno sredstvo.

Zato proizvajalci takšne tudi ponujajo; enojna (ali podaljšana) kabina pickupov ima večji tovorni del (keson) ter manj opreme, dvojna kabina pa ima najkrajši keson in največ opreme. Pri Mazdi BT-50 si lahko omislite tudi v usnje odeto notranjost, ki bo brez dvoma služila družinski rabi, ne pa delovni.

Po zelo rahli prenovi, ki je bolj lepotna in manj tehnično funkcionalna, je BT-50 še vedno šolski primerek tovrstnega terenca. Z le malo dodatki, ki ne tehnično ne cenovno ne bi pomenili korenitih sprememb ali težkih dejanj, pa bi bila še boljša; lahko bi imela merilnik zunanje temperature, potovalni računalnik, tempomat, samodejni pomik bočnih šip v obe smeri (takšen je le za šipo v voznikovih vratih), kakšno lučko za notranjo osvetlitev več, dva gumba (namesto le enega) za ogrevanje sedežev, parkirni pripomoček (vsaj) zadaj in merilnike nagibov. Nič od tega ne bi veliko stalo, bi pa pomenilo lažje (daljše) bivanje v tem avtomobilu.

Toda tudi brez tega ni naporna. Sedenje (za volanom) v njej je kljub dokaj skromni nastavitvi sedežev in kljub le višinsko nastavljivemu volanskemu obroču zelo dobro in neutrujajoče, položaj za volanom pa je ugoden. Prostora je spredaj veliko in zadaj malo manj, odlagalnih površin tudi in z osnovno elektrifikacijo (šipe, daljinska osrednja ključavnica) je zelo uporaben avtomobil.

Z živo rdeče-oranžno osvetlitvijo merilnikov so jo s tega zornega kota približali drugim Mazdam, s prekucljivostjo naslonjala zadnje klopi in z manjšim prostorom za njim (dovolj za varnostni trikotnik, škatlo prve pomoči in dvigalko pa morda še za kako malenkost) pa so odpravili eno izmed dosedanjih slabosti večine pickupov.

Še vedno pa rahlo peša klimatski sistem, ki je sicer grelno in hladilno zelo zmogljiv, a so njegove zračne reže zasnovane tako, da iz njih piha preveč osredotočeno – kar ni ravno ljubo potnikom. In nastavitev temperature zraka je zelo občutljivo opravilo, saj je treba vrtljiv gumb nastavljati z zelo majhnimi zasuki, da je klima v kabini ugodna.

V nasprotju s splošnim mnenjem se danes ti kleni terenci prav prijazno in lahkotno peljejo, le volanski obroč je treba malo več sukati kot pri osebnih avtomobilih. Pomaga tudi motor; ta je prepoznavno ('delovno') navorsko naravnan, kar je na koncu zelo uporabno, saj z BT-50 tako in tako ne kaže divjati. Se pa motor vedno in lepo zgane iz nizkih in srednjih vrtljajev, ne glede na obremenitev in vzpon ceste.

Občutek je resda (tudi zaradi trušča in tresljajev) nekoliko 'tovornjaški', a naraščajoča priljubljenost teh terencev kaže, da to ni zadosten razlog proti nakupu. Pa tudi poraba goriva je kljub veliki masi in ne ravno vzorni aerodinamiki ugodno majhna.

Da je športnost tudi kaj drugega kot le hitrost, že vemo; v nasprotnem primeru biljard in kegljanje ne bi bila športa. In športna je lahko tudi BT-50. Malce v šali lahko zapišem, da je ob zagonu motorja vsa športna elektronika že vklopljena, saj je – (z izjemo zavornega ABS) sploh nima. Kdor bo BT-50 znal uporabiti na poteh, ki jih drugi terenci ne zmorejo (ali pa jih je preprosto le škoda), bo užival. Tudi v odkrivanju še neobiskanih kotičkov naše deželice.

Odkar so nas slabi rezultati preizkusnih trkov terenskih pickupov prestrašili, je o varnosti težko govoriti, BT-50 denimo pa nima niti varnostne zavese, petega vzglavnika in tritočkovnega petega varnostnega pasu. Tudi kak mrtev kot bi se kje našel, zato pa lahko mirno k varnosti prištejete dober (priklopljiv) štirikolesni pogon, možnost priklopa tega pogona tudi med vožnjo in dobre (vsekakor boljše od tistih, namenjenih 200 kilometrom na uro) gume za teren. Kdor je več na terenu kot v prometu, mu to zagotovo pomeni bistveno več.

Treba je namreč vedeti: ko je treba osebnemu avtomobilu že natakniti verige, se takšen BT-50 še povsem normalno pelje navkreber, naj bo pod kolesi sneg ali pa blato. Priti gor je kljub vsej avtomobilski znanosti še vedno najlaže s klasično, preizkušeno mehaniko. Takšno, kot jo imajo terenski pickupi. In Mazda BT-50 tudi.

Vinko Kernc, foto: Vinko Kernc, Aleš Pavletič