Mazda MPV

Pravzaprav smo pod enakim imenom (MPV) poznali že predhodnika. Limuzinski kombi precej oglatih oblik so si mnogi zapomnili predvsem po dveh značilnostih. Turbodizelskem 2, 5-litrskem motorju, ki je bil za tiste čase, pisalo se je leto 1989, precejšnja redkost med limuzinskimi kombiji, in zadnjem pogonu. Seveda »veselja« z opletanjem zadka pri vožnji prejšnje Mazde MPV v mokrem vremenu ni primanjkovalo.

No, prav temu so Mazdini inženirji zdaj naredili konec. Novi MPV namreč stoji na povsem novi osnovi z daljšo medosno razdaljo, predvsem pa ima prednji pogon. Pa ne le to! V primerjavi s predhodnikom je novinec za okroglih osem centimetrov zrasel tudi v dolžino, nekoliko v širino, oblikovalci pa bi ob tem zagotovo dodali še, da vse to velja tudi za njegovo obliko. Podobnost z najmanjšim Demiom ter nekoliko večjim Premacyjem namreč nikakor ni zgolj naključna.

In trdimo lahko, da je nos precej evropski, hkrati pa moramo priznati, da je zadek toliko bolj ameriški. Stranskih drsnih vrat in polkrožno zaobljenega zadnjega dela pri evropskih limuzinskih kombijih pač ne srečamo prav pogosto. Toda to naj vas nikar ne moti. Še vedno trdim, da so prav drsna vrata pri limuzinskih kombijih mnogo pripravnejša od klasičnih.

Notranjost vas lahko še nekoliko bolj preseneti. Suhoparnosti in dolgočasnih odtenkov v sivi barvi, ki smo jih vajeni v Mazdinih avtomobilih, tokrat ne boste srečali. Merilniki so resda povsem značilni za Mazdine avtomobile, toda teh nikoli nismo grajali in tudi tokrat so preprosti in dobro pregledni. Prav prijetno pa nas je v Mazdi MPV presenetila tudi armaturna plošča. Pa ne le zaradi svetlih barv, imitacije lesa in tovarniško vgrajenega radiokasetofona z velikimi stikali ter zaslonom na sredinski konzoli, ampak predvsem zaradi všečnih linij.

Očitke si zaslužita le popolnoma neuporaben predal na dnu sredinske konzole, ki bi ga oblikovalci lahko izkoristili, saj je odprtina velika, in položaj prestavne ročice, saj med prednjima sedežema otežuje dostop k zadnji klopi. Toda to zelo solidnega položaja za volanskim obročem ne moti. Po višini nastavljiv volanski obroč zaradi svojih oblik namreč vozniku zagotavlja zelo dober občutek med vožnjo.

Tudi sedežu skorajda ne moremo ničesar očitati. Še manj se bodo nad njimi pritoževali preostali potniki. Tako sovoznikov kot preostalih pet v drugi in tretji vrsti je namreč mogoče pomikati vzdolžno in nastavljati naklone naslonjal, ob tem pa nikakor ne smemo spregledati, da imata prednja dva tudi naslona za roke.

Ni kaj, v Mazdi MPV bo udobno sedelo vseh sedem potnikov. Še več! Sedeže v drugi in tretji vrsti je mogoče tudi zložiti ter tako zelo uporabno prilagajati prostor glede na število potnikov in količino prtljage. Žal pa se zatakne v trenutku, ko želite prostor za prednjima sedežema v celoti nameniti prtljagi. Pritrditveni sistem namreč zahteva precej ročnih spretnosti, poleg tega pa je opravilo težavno še zaradi teže sedežev, saj vsak tehta okroglih dvajset (20) kilogramov. No, sedeži si zaslužijo še eno zamero. Vsaj prednja dva, saj ju ni mogoče zavrteti. Vseeno pa moramo priznati, da vse graje ne motijo udobja med vožnjo.

Mazda MPV, ki je v Sloveniji na voljo le z enim, in sicer 2, 0-litrskim motorjem in prav tako enim samim paketom opreme, je lahko namreč zelo udoben limuzinski kombi. Vozniku in šestim potnikom so namreč namenili zelo dolg seznam opreme, na katerem pa ne manjkajo niti daljinsko centralno zaklepanje, servovolan, električni pomik vseh štirih stekel v vratih in zunanjih ogledal, tovarniško vgrajen radiokasetofon z zvočniki, potovalni računalnik, po višini nastavljiv voznikov sedež in volanski obroč, oblečen v usnje, predal pod sovoznikovem sedežem, vzdolžni strešni nosilci, imitacija lesa na sredinski konzoli in dvokanalna klimatska naprava, ki jo lahko potnika v zadnji vrsti ločeno uravnavata.

Prav tako bogat je tudi seznam vgrajene varnosti. To seveda ne preseneča, saj smo pri Mazdi tega vajeni že vrsto let. Torej ni nič čudnega, da tudi Mazda MPV v sebi skriva družinsko celico, zategovalnika varnostnih pasov in varnostni blazini za voznika in sovoznika, stranski varnosti blazini, zglavnike na vseh sedmih sedežih, šest samodejnih tritočkovnih varnostnih pasov, sistem, ki samodejno izklopi delovanje sovoznikovih varnostnih blazin, ko sedež ni zaseden, bočne zaščite v vseh vratih, varnostno lepljena stekla in še bi lahko naštevali.

Ni kaj, priznati moramo, da je v edini različici Mazde MPV, ki je pri nas na voljo, udobja in varnosti na pretek. Ob tem pa bodo morda razočarani le ljubitelji hitrih potovanj. Štirivaljni 2, 0-litrski motor sicer povsem zadovoljivo opravlja svoje delo, saj 1530 kilogramov težki Mazdi zagotavlja zelo solidno pospeške (poglejte naše meritve! ) in tudi končno hitrost.

Ob tem lahko še zapišemo, da tudi poraba goriva ni pretirana. Toda z njim Mazda MPV zadovolji le povprečno zahtevne voznike, nikakor pa ne tudi tistih, ki imajo v limuzinskih kombijih raje večje in močnejše motorje. V Mazdo MPV namreč vgrajujejo tudi večji, 2, 5-litrski šestvaljnik, ki zmore 125 kW (170 KM), tega pa žal pri nas ni mogoče naročiti.

Pa nič zato, če pomislimo, da je vzmetenje bližje zahtevam ameriških kupcev kot evropskih. Ali zapisano z drugimi besedami, mnogo bolj je udobno, kot smo vajeni Evropejci. To seveda pomeni, da zelo mehko požira neravnine na cesti, hkrati pa, da se prav tako mehko obnaša tudi v ovinkih. Toda če ste zmeren voznik, vas to ne bo motilo.

Mazda MPV je namreč limuzinski kombi, namenjen sedmim potnikom, in doživljanje vožnje na sedežih v zadnji tretji vrsti ni nikoli enako doživljanju na prvih dveh. Zato si nekoliko bolj mehko vzmetenje tokrat ne zasluži graje. Še posebej, če pomislimo, da je lega na cesti kljub temu zelo solidna, občutek za volanskim obročem pa tudi pri večjih hitrostih še vedno dober.

Nova Mazda MPV dokazuje, da povsem preprosto, ali če želite, neizvirno ime še ne pomeni tudi neizvirnega avtomobila. V primerjavi s predhodnikom je Mazda MPV povsem nov avtomobil, predvsem pa privlačnejši, udobnejši in seveda, kot se za Mazdo spodobi, tudi varnejši.

Matevž Korošec

Foto: Uroš Potočnik