Vendar pa tako preprosto vse skupaj vendarle ni. Res je, da pri Mazdi bogatih izkušenj s terenskimi vozili nimajo, saj v svoji prodajni paleti, namenjeni evropskemu trgu, ponujajo le model B 2500, ki pa še zdaleč ni terensko vozilo, namenjeno zadovoljevanju družinskih potreb. Tudi na japonskem tržišču ni njihova ponudba nič bolj bogata. Modela AZ-Offroad in Levante sta pravzaprav le kopiji pri nas mnogo bolj poznanih Suzukijevih malih terenskih vozil Jimniya in Vitare.

Torej bi lahko zapisali, da so tokrat vodilno vlogo pri razvoju novega polterenskega vozila vendarle odigrali Fordovi inženirji. In to pri Mazdi tudi priznajo, kljub temu pa Tributa niso opremili s svojimi značkami, preden so ga poslali na trg. Čeprav se oblikovno ne razlikuje veliko od Escapa oziroma Mavericka, kot se bo imenoval v Evropi, so petkotna prednja maska ter nekoliko spremenjeni žarometi skupaj z zadnjimi lučmi vendarle dovolj značilni, da povprečnemu poznavalcu avtomobilov razkrijejo Tributa, in ne Escapa oziroma Mavericka. To pa je bilo hkrati dovolj, da niso spreminjali osnovne oblike, ki je mimogrede precej všečna.

Vstop v notranjost je, če ga opišemo z eno besedo, idealen, saj se vozniku in potnikom ni potrebno ne sklanjati, kar zahteva večina osebnih avtomobilov, ne dvigovati, kar je značilno za številna prava terenska vozila. Zmoti pa zato prvi stik s sedežem. Prekratke sedalne površine tako velikemu avtomobilu vendarle niso v prid, čeprav sta prednja sedeža izdatno nastavljiva, ob tem pa, kot se za najbogatejši paket opreme spodobi, skupaj z zadnjo klopjo oblečena v usnje. Toda to usnje žal ni najbolj kakovostno. Vsaj glede uporabnosti. Ker je pregladko, predmeti na sedežih ob pospeševanjih oziroma zaviranjih nemudoma zdrsnejo na tla, še toliko huje pa je, da se temu v ovinkih ne morejo ogniti niti potniki in voznik. Toda s sedežev vendarle ne bodo padali. Pa šalo na stran.

Prostora je v Tributu dovolj, in sicer tako za voznika in sovoznika kot za potnike zadaj, pa čeprav sta tam le dva zglavnika, zato pa trije varnostni pasovi. Seveda je pri tej dolžini avtomobila povsem upravičeno pričakovati tudi prostoren prtljažni prostor, ki takšen seveda je, snovalci pa so v njem, za razliko od številnih preostalih polterenskih vozil, našli dovolj prostora tudi za rezervno kolo, ki je pospravljeno v dnu. Toliko manj navdušujoče je le, da je slednje zgolj zasilno. To pa je še en dokaz, da Tribute ni terenski, pač pa polterenski avto.

In ker je v prtljažniku rezervno kolo, pod njim pa prenos moči, speljan k zadnjim kolesom, je prtljažnik tudi nekoliko plitkejši kot pri drugih tekmecih. Toda vanj boste kljub temu brez težav, seveda če boste pred tem podrli zadnjo, tretjinsko deljivo klop, uspeli pospraviti dve gorski kolesi, ki jima boste odstranili le prednji kolesi, ob tem pa bo ostalo dovolj prostora še za preostalo nujno kramo.

Pravzaprav smo v prtljažniku, oziroma natančneje, v naslonu zadnje klopi pogrešali le tunel za smuči, ki bi ga avto, ki sodi v razred SUV (Sport Utility Vehicle), vendarle moral imeti, pa ga ne najdemo niti pri drugih tekmecih. Temu so se pri Mazdi spretno izognili in v osnovno ceno najmočnejšega Tributa vključili še vzdolžne in prečne nosilce strešnega prtljažnika.

Najnovejše Mazdino polterensko vozilo je uporabno v svoji notranjosti, kar velja tudi za njegove vozne zmogljivosti. Voznik večjih težav s prilagajanjem ne bo imel. Morda mu bo nekaj težav na začetku povzročala prestavna ročica, ki ni značilna za večino avtomobilov, ki vozijo po naših cestah, toda ker ukazuje samodejnemu menjalniku, pogostih pretikanj ne zahteva.

Precej neuporabna so držala za pločevinke, ki žal niso primerna za večino evropskih embalaž s pijačo; vsi tisti, ki jih prevažanje predmetov po predalih med vožnjo moti, pa bodo kaj kmalu ugotovili tudi, da je resnično uporaben le predal med prednjima sedežema, ki je v svojem dnu prevlečen z blagom in ob tem še neverjetno velik. Preostali so namreč, tako kot sedeži, v svoji notranjosti pregladki in predmetov ne zadržujejo.

Ob večernih urah vas bo zmotil še radijski sprejemnik, skupaj s predvajalnikom zgoščenk, katerega stikala žal niso osvetljena. Precej nerazumno. Toda ko boste rešili problem s pločevinkami, drobnarijami in radijskim sprejemnikom, bodo ostale skrbi odveč.

Trilitrskemu šestavljniku, ki so ga Mazdini inženirji, kljub temu da je Fordov, dodatno uglasili, skorajda ne moremo ničesar očitati. Morda le porabo goriva, toda šestvaljnik pač zahteva svojo količino goriva in na to morajo biti vsi tisti, ki se odločajo zanj, pripravljeni. To bi lahko zapisali tudi za menjalnik, čeprav le-ta s svojimi zgolj štirimi prestavami morda deluje nekoliko zastarelo. Še več, četrta prestava je celo tako dolga, da se pri hitrosti 180 km/h število vrtljajev povzpne le do številke 3500. Tega, roko na srce, danes ne ponujajo niti dizelski motorji.

Kljub temu pa menjalnik v vseh razmerah pretika nežno in brez nepotrebnih sunkov, skoraj dvesto »konjev« ter 265 Nm navora pa ob tem zagotavlja dovolj živahno vožnjo tudi bolj zahtevnim. Ob grobem pospeševanju namreč kolesa za kratek čas zgubijo stik s podlago, kar še dodatno pričara občutek športnosti, prilagodljiv štirikolesni pogon, ki v osnovi žene le prednji kolesni par, pa to kaj hitro popravi in prenese do 50 odstotkov moči na zadnji kolesni par. To pomeni, da tudi vožnja s Tributom na spolzkem cestišču ni zahtevna, da ob tem ostane dovolj udobna, pa poskrbijo še vsa štiri posamično obešena kolesa.

Ker pa kratki časovni zamiki za prenos moči k zadnjim kolesom, ki jih zahteva Mazdin oziroma Fordov štirikolesni pogon, poimenovan Select 4WD, niso najprimernejši za zahtevnejše podlage, kjer morajo imeti vsa štiri kolesa v vsakem trenutku dovolj moči, so na sredinsko konzolo namestili še stikalo, s katerim si lahko voznik tudi pri večjih hitrostih (do 80 km/h) zagotovi stalen prenos moči v razmerju 50 : 50. Takrat pa se zna Tribut obnašati skoraj tako kot pravi terenski avtomobil.

Toda izzivati po nepotrebnem vseeno ni priporočljivo. Zavedati se je namreč potrebno, da zapor diferencialov nima, da gume na njem niso terenske in da tudi njegova višina od tal ni primerljiva s terenskim avtomobili. Vendar vas bo znal kljub temu popeljati daleč od civilizacije in asfaltiranih cest, kar kupci polterenskih vozil tudi pričakujejo od svojih jeklenih konjičkov.

In prav to jim Tribute ponuja. Omenjene lastnosti so mu namreč zagotovili prav pri Fordu, ki ima v razredu terenskih vozil precej bogato tradicijo, jih vgradili v Escapa oziroma Mavericka, nato pa velikosrčno, kot se seveda za koncern spodobi, ponudili še v Mazdinem Tributu.

Matevž Korošec

Foto: Uroš Potočnik