Kratki test: Mazda3 CD150 Revolution Top

A to velja le za evropske kupce. Povsem drugače je v Ameriki. Pa sem se med preizkusom ves čas spraševal, zakaj. Že res, da lahko estetski vtis včasih odtehta, a ko gre za vsakodnevno uporabo, se zdi evropski okus (pa ne le pri izbiri Mazde) veliko bolj uporaben. Veliko lažje jo parkiramo, ker je štirivratna različica za 11,5 centimetra krajša. Pridobljena dolžina je opazna v večjem (za 55 litrov) prtljažniku, ki je s 419 litri že kar soliden za daljša potovanja. A prtljažna odprtina štirivratne različice razočara, ker se zaradi težjega dostopa polnjenje prtljažnika zdi zamudno in zapleteno.

Pri vseh drugih opažanjih pa različnost karoserije nima vpliva na prav solidno ponudbo, ki jo pri Mazdi ponujajo v obliki nove Trojke. Na voljo je sicer le kratek čas, a do zdaj še nisem srečal nikogar, ki mu njena oblika ne bi bila všeč. Zapišem lahko, da je kar dobro uspela. Izžareva dinamiko, tako da zanjo že na parkirnem mestu lahko ugotovimo, da mora biti prepričljiva tudi v gibanju.

V marsikaterem pogledu bo zadovoljila tudi njena notranjost, sploh če se odločite za najpopolnejšo (in najdražjo) opremo Revolution Top. Tu za sorazmerno veliko denarja dobite tudi zelo veliko v vseh pogledih, na seznamu je marsikaj, s čimer se sicer postavljajo avtomobili premijskega razreda. V dobro ji lahko štejemo usnjene sedeže (seveda z gretjem za znosnejšo uporabo v mrzlih dneh).Temno usnje je bilo kombinirano s svetlejšimi vložki. Tudi Smart Key je zares pameten ključ, ki ga lahko ves čas obdržimo v žepu ali torbici in avtomobil odklepamo, zaklepamo in zaganjamo samo z gumbi na kljukah avtomobila oziroma na armaturni plošči. Lahko bi celo uporabili tisti ljudski rek – ni, da ni. Od zares uporabnih stvari bo morda kdo pogrešil le nadomestno kolo (pod dnom prtljažnika je le pripomoček za popravilo prazne gume). A še to velja za tiste pesimiste, ki si ne znajo predstavljati, da se guma sprazni le v skrajnih primerih. Zelo uporabna je tudi Mazdina infozabavnost s sedempalčnim zaslonom v sredini armaturne plošče. Ta je sicer občutljiv za dotik, a ga lahko uporabljate le, če avtomobil miruje. Ko se premikamo, lahko opravilne zahtevke izbiramo le prek vrtljivega in dodatnih gumbov na pritisk v konzoli ob prestavni ročici. Po tem, ko nam položaji gumbov preidejo v spomin, je to še kar sprejemljivo. Med ne tako sprejemljivimi stvarmi se nam je zdela premočna osvetljenost zaslona v nočnem času, kar ni dobro delovalo in je bilo treba večkrat poseči po ročnem prilagajanju osvetljenosti. Premočna svetloba je motila prijetnejšo nočno vožnjo, pri nočni nastavitvi v dnevnem času z manj svetlobe pa ni bilo mogoče videti skoraj ničesar na zaslonu. O intuitivnosti upravljanja izbirnikov pa bi tudi lahko kakšno rekli, vsaj mene ni prepričala. Da je voznik dobro obveščen, ne da bi mu bilo treba odmikati pogled s ceste, pri bolje opremljenih Mazdah omogoča tudi dodatni projekcijski zaslon (HUD), na katerem se prikazujejo osnovni podatki, na primer o hitrosti.

Udobje sedežev pa je vendarle treba omeniti, na počutje potnikov tudi daljša, šest- ali sedemurna vožnja ne vpliva. Poleg sedežev na dobro počutje vpliva tudi sprejemljivo vzmetenje, kar se zdi pomemben korak naprej od prejšnjega rodu Mazde3. Podvozje je namreč ohranilo sposobnost za dokaj dinamično vožnjo in lega v ovinkih je prav zgledna. Tudi v hitreje odpeljanih ovinkih ali na bolj spolzkem terenu se Mazda dobro drži ceste in elektronski stabilnostni program le redko opozori, da pretiravamo.

Omeniti velja tudi radarsko podprt tempomat, ki je eden boljših, kar smo jih preizkusili do zdaj. Ohranjanje primerne varnostne razdalje pred vozilom, ki vozi pred nami, je pohvalno dobro, izkaže pa se tudi s hitrimi reakcijami, kadar je pred nami prosta pot in tempomat avtomobil znova pospeši na želeno hitrost, tako da mu pri tem sploh ni treba pomagati z dodatnim pritiskom na stopalko za plin. Vsekakor je razlog za hiter odziv in pospešek avtomobila treba iskati tudi v zmogljivem in prepričljivem 2,2-litrskem turbodizlu, ki je – vsaj po mojem okusu – za zdaj edini sprejemljivi motor v tem avtomobilu. Tako moč kot (zlasti) največji navor zares prepričata, Mazda s takšno motorno opremo postane zelo hiter potovalni avtomobil, kar smo lahko preizkusili tudi na nemških avtocestah, kjer je še posebej prepričala z veliko povprečno in tudi največjo hitrostjo. Posledice hitre vožnje pa čutite tudi v denarnici, saj se pri večjih hitrostih povprečna poraba takoj poveča, v našem primeru do več kot osmih litrov na testu. Povsem drugače je ob zmernejšem pritiskanju na stopalko za plin, kar dokazuje rezultat našega normnega kroga s povprečjem 5,8 litra na 100 kilometrov. No, tudi to je še vedno veliko več od uradne normne porabe in treba se je zares potruditi, da povsem zanemarimo zmogljivosti Mazdinega turbodizla.

Trojka z Mazdinim predznakom je zagotovo zanimiva izbira tudi, ker jo poganja za zdaj edini turbodizel pod prednjim pokrovom. Zdi se, da je bolj namenjena tistim, ki jim je všeč dovolj moči, kot pa tistim, ki bi z dizlom predvsem radi varčevali z gorivom. A saj lahko varčujemo tudi drugače ...

Tomaž Porekar