Mercedes-Benz E 300 CDI Bluetec Avantgarde

Bluetec je torej tehnika. Iz Stuttgarta sporočajo: dizelski motor, elektronski nadzor motorja, štiriventilska tehnika, tretja generacija skupnega voda za neposredni vbrizg, piezo vbrizgalne šobe, prilagodljiv kot lopatja turbinskega dela turbopuhala, povratni tek izpušnih plinov, oksidacijski katalizator, zbiralni katalizator za dušikove okside, filter delcev.

Niste prebrali ničesar posebej novega? Trik je v optimizaciji celotnega agregata in v zmanjšanju kompresijskega razmerja na 16, 5 : 1. Če hočete, da ima tehnika učinek, mora imeti gorivo (plinsko olje) zelo majhno vsebnost žvepla, zadeva pa menda porabi le za spoznanje več goriva kot primerljivi E 320 CDI. Učinek? Manj svinjanja okolja, zlasti z dušikovimi oksidi in s sajami.

Bluetec pa je hkrati tudi marketinška poteza. O. K., izboljšan motor, ampak le čemu je treba izboljšavo tako ‘glasno’ izpostavljati? Nekoč je veljalo: osvojiš tehniko in jo vgradiš v svoje izdelke. Danes je to (tudi) marketing.

K sreči pa takšen marketing ne ‘boli’.

V sporočilu iz Stuttgarta je tudi trditev, da rezultati te tehnike vključujejo udobje in dobre zmogljivosti. In to nedvomno drži, od prvega zasuka ključa za zagon motorja naprej.

Motor steče tiho, mirno in brezhibno, njegovi dizelski tresljaji in trušč pa ostanejo v motornem prostoru. Niti pri velikih hitrostih ga ni mogoče prepoznati, le v primeru do konca pohojenega plina, ko menjalnik pretkane v največjih možnih vrtljajih, se komaj zaznavno oglasi. Za zgled.

Turbodizel streže z veliko navora; če je asfalt nekoliko spolzek, se pri polnem plinu v nižjih prestavah v merilnikih ‘oglaša’ lučka stabilizacijskega programa (ESP), ki opominja, da se hočeta zadnji kolesi zavrteti v prazno. Moči in navora je toliko, da se pospeševanje vozila dobro začuti tudi pri 200 kilometrih na uro.

Znova pa se izkaže pogon; vsem, ki so prepričani, da je zasnova z zadnjim pogonom dobra le za športne avtomobile, dokazuje, da to ni res. Dobra je tudi za udobne limuzine: zaradi manjšega obračalnega kroga in zaradi boljšega krmiljenja.

MB E se kljub počasnemu iztekanju življenjske dobe še vedno zelo lepo pelje. Odlično gre v dolge, hitre ovinke: nastaviš volan, avtomobil se nasloni na zunanji kolesi in to je to. E pa (vsaj v takšni obliki kot je bil testni) ni športnik; slabost pokaže v hitrih prevojih, se pravi, ko gre volan iz ene smeri v drugo, saj takrat volanski mehanizem pokaže nekaj neodločnosti in nenatnačnosti. Sicer pa je menda jasno, da divjaški kratki ovinki niso tisti, ki bi jim bil takle E namenjen.

Velike motorne zmogljivosti so namenjene hitrim potovanjem, ne pa športni vožnji. Te ne podpira niti odzivnost pogonskega sklopa na ukaze s stopalke plina, ki je v obeh programih menjalnika (udobno in športno) precej počasna. Še enkrat: udobno, do neke mere dinamično, ne pa športno. Da ne bo pomote.

Že dolgo pa velja to: v Mercih je položaj za volanom dober (odlične nastavljivosti), dobro (neutrujajoče! ) je sedenje in vsaj zadnje deset­letje je okolje v njih oblikovno (in že od prej tehnično) sodobno, dinamično, a še vedno prestižno. Zmoti sicer kaka malenkost, na primer to, da voznik in sovoznik nimata kam odložiti pločevinke ali male plastenke, po drugi strani pa preseneti (kdor za to doplača) lahkot­nost zlaganja zadnje klopi.

Kljub limuzinski karoseriji je deljivost tretjinska in vključuje tudi sedalni del, nastali prostor pa ima razmeroma veliko luknjo in povsem ravno dno.

Pri današnjem pretoku informacij je pravzaprav težko biti (dober, pravi) Mercedes-Benz, a E je prav to. Z nekaj sebi lastnimi značilnostmi, tehničnimi in oblikovnimi, predvsem pa z odličnim paketom in z od daleč jasno prepoznavnostjo.

Modra tehnologija (Bluetec) je pri tem le pika na i.

Vinko Kernc, foto:? Saša Kapetanovič