Mercedes-Benz E 320 CDI Avantgarde

Je pa res tudi, da se je medtem pri njih marsikaj pošteno spremenilo: njihovi avtomobili, vključno z Ejem, niso več tako okorni – ne po videzu ne med uporabo. Pričujoči E je lep dokaz.

Seveda: če želite vrhunsko dinamiko, MB še vedno ni najustreznejša izbira, je pa blizu. Če smo pikolovski: na stopalki zavore je občutek rahlo neprijeten, saj hitro otrdi in ABS se hitro vklaplja, hitrostno prilagodljiv volan z zelo dobro kinematiko pa še vedno ne daje tistega pravega, športnega povratnega občutka. Ampak to je s stališča vozne dinamike vse, kar mu lahko zamerimo.

Še posebej se izkaže takle motor; je zelo tih in sploh ne daje jasno vedeti, da deluje na dizelskem principu, od vsega trušča se še najbolj sliši vrtinčenje zraka okrog karoserije, pa še to šele od približno 200 kilometrov na uro naprej. Motorne zmogljivosti so dovolj izdatne, da začne sapa pojemati pri hitrosti dobrih 160 kilometrov na uro, a se vseeno igla merilnika hitrosti ustavi šele pri 260 kilometrih na uro!

Samodejni menjalnik je dober partner tega motorja: deluje mehko in dovolj hitro, da zmogljivosti ne trpijo, ponuja pa tudi (zdaj že klasično) športen način pretikanja (torej pri višjih vrtljajih ob enakem plinu) in ročno pretikanje. Navora ima motor dovolj, da se potovalnih 150 kilometrov na uro dogaja pri 2.200 vrtljajih v minuti, da je pri 3.000 vrtljajih hitrost že 200 kilometrov na uro in da se omenjenih 260 kilometrov na uro zgodi pri še vedno dokaj zmernih 3.800 vrtljajih v minuti. Počasni, verjemite, tudi na nemških avtomobilskih cestah z njim ne boste pa tudi gorivo boste verjetno kasneje dolili, kot boste odlili telesne tekočine.

Zaradi dolge medosne razdalje in dobrega vodenja koles se E lepo nasloni v dolgih, hitrih ovinkih, pri krajših in kratkih pa občutek ni več tako dinamičen, da bi si z njim zaželeli cestnih tekmovanj. Tule bo lahko postal ’moteč’ tudi ESP, saj ne dovoljuje oddrsavanja zadka – se pa lahko tolažite s tem, da zaradi njega ni več treba razmišljati o starih težavah zadnjega pogona na spolzkih cestah. Tipičen kupec je menda zato zadovoljen.

Ni slabo, če se odločite za paket Avantgarde, saj takšnemu Benzu lepo pristaja. Testni E je imel nekaj zanimive opreme, med drugim radarski tempomat, hlajenje sedežev, štiripodročno klimatsko napravo, video DVD, navigacijo in tristopenjsko nastavitev togosti vzmetenja, pogrešali pa smo ledveno nastavitev (vsaj voznikovega) sedeža. Pa tudi nastavitev sedeža v boku, kakršno lahko ponudijo v Stuttgartu, ne bi bila slaba izbira. Lahko pa se odločite v kombinaciji s tako temno karoserijo notranjost obleči v (pretežno) nežno bež usnje, kar je čedno in (poleti) prijazno, od vseh ergonomskih postavk pa smo zabeležili le eno pomanjkljivost: da v merilnikih ni informacije, katere meglenke so prižgane.

Kdo bi pravzaprav vedel, zakaj je E še vedno modelno osrčje te blagovne znamke, ampak navsezadnje tudi ni pomembno. Tisto, kar šteje, je splošen vtis o avtomobilu. Zaradi njega pa so Eji všeč tudi tistim, ki še pred desetletjem niso niti razmišljali o Mercedes-Benzih.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič