Mercedes-Benz GLK

Svet je z debelo denarnico povsem drugačen kot s plastiko brez kritja. Ko si na točki, ko lahko z bančnega računa brez trzaja preneseš na neki drugi račun 60 in več tisoč evrov, so 'dimenzije', kot radi rečejo naši politiki, povsem druge. Prostor in čas sta drugače ukrivljena.

V takšnem primeru veljajo nekoliko drugačna merila obnašanja, ki jih je teže zajeti v kakšen statistični zakon, kot pri kupcih v rangu 15 tisoč evrov. Nakup avtomobila, kot je GLK, v razvitem svetu pomeni zavestno odločitev, ki temelji na vsem drugem, le na ekonomiji ne. Oziroma tudi, delno, vsekakor pa bistveno manj kot sicer.

Če boste zato videli takšnega Geelekaja parkiranega pred v steklo odeto hišo z napisom GlaxoSmithKline, Novartis, Deloitte&Touche, L'Oréal ali morda le 'Zasebno zobozdravstvo', ne razmišljajte o smiselnosti nakupa. Človek, ki bo sedel vanj, bo zelo verjetno moški, brezhibno urejen, zelo verjetno v sivem, ni pa nujno, vsekakor pa bo mlajši od 50.

Ne bodite presenečeni, če bo nosil strgan džins, saj je na njem v trgovini visel listek s ceno nekaj sto evrov.

Vsekakor ta človek ne bo imel klobuka in zelo malo verjetno je, da bo vanj sedla dama v stisnjeni obleki. Te vrste damic sedajo v Eselkaje in podobne nastopaške avtomobile.

GLK je še eden izmed vse bolj številnih, a še vedno izjemno redkih vozilc, ki delijo ljudi na dva pola – na ene, ki jim je grd, in na druge, ki jim je všeč, imeniten, frajerski, čeden in še kaj. Debatirati o tem, ali je v resnici lep ali ne, je torej povsem nesmiselno, podobno kot pri Multipli ali PT Cruiserju, čeprav – da ne bo pomote – se njihova stična točka začne in konča izključno pri odnosu množic do njihovega zunanjega videza.

Mislim, da smo glede videza razčistili. GLK pa – še preden se spustimo v tehnikalije – navaja na še eno pomembno lastnost, ki jo je za pravo sliko treba poznati in se je zavedati. Dandanašnji v avtomobilizmu velja, da je večino avtomobilskih modelov nemogoče ovrednotiti 'napočez', nemški izdelki so pri tem najjasnejši primer, Mercedes-Benzi so sploh zelo izstopajoči in GLK pri tem ni nobena izjema. Prav nasprotno!

Če tole pojasnim na preprost način: če se zapeljete s takšnim Geelkajem, kot ga vidite na fotografijah, se pri tem 'zakurite' za nakup in vplačate najcenejšega, boste ob prevzemu skoraj zagotovo razočarani. Med njima je namreč razlika, večja od pojma 'avtomobilski model'. Takšni avtomobili postanejo namreč povsem drugačni, vesoljsko drugačni, ko nanj 'napnete' še za 20 tisočakov opreme. Boljši, se ve.

Ko se potencialni kupec sam pri sebi prebije čez to, je vsa tehnika obrobnega pomena. Očitno mu je všeč nekoliko okoren in skoraj tipičen terenski videz in na podlagi lastnih izkušenj ali le na podlagi javnega mnenja in spoznanj o Mercedes-Benzih se bo več kot le približno zavedal, kaj kupuje. In recimo, da se odloča o različici 320 CDI Edition1.

Vse, kar sledi, ne velja izključno za to različico, bolje pa je verjeti tako kot pa oditi z dolgim nosom. Edition1 denimo pomeni dodatno zatemnjene šipe v zadnjem delu karoserije, kar da temu avtomobilu poseben pridih skrivnostnosti.

Edition1 so tudi sedeži, odeti v kombinacijo črne in bele barve. Krasno – dokler je novo. Tale GLK, ki ga vidite na fotografijah, je imel na merilniku 18 tisoč prevoženih kilometrov, in belo barvo zaznavno (resda enakomerno) 'potemnjeno' v bež. Res je sicer, da s(m)o ga vozili v glavnem vozniki, ki nis(m)o tudi njegovi lastniki, a vseeno. Nobena novost ni, da je bela barva občutljiva in (na sedežih) potrebna posebne nege.

Sedeži pa niso le (barvno, pa tudi oblikovno) lepi, saj so, kot pri večini Benzov, tudi dobri. Sicer so (zaradi usnja) pozimi hladni (uporaba gretja je zato precej pogosta), a neutrujajoči in dovolj izdatno nastavljivi za dober položaj za volanom.

Ah, volan! Natančneje: volanski obroč. Ker je to Edition1, je obroč Aemgejev, kar pomeni, da je majhen, debel, čeden in odlično (športno) oprijemljiv, kar ni splošna Benzova lastnost. Ima pa pomanjkljivost: zaradi manjšega premera je še posebej izražena slabost, da v spodnji legi hitro prekrije merilnike; še najbolj je na 'udaru' merilnik hitrosti, ki se v skrajnem primeru celo delno znova pokaže – nad obročem volana. Kakorkoli – neugodno.

Edition1 je (žal spet) tudi Comand APS, torej vmesnik za pogovor voznika z drugotnimi funkcijami, ki jih tale GLK ponuja. Ta reč ima poleg klasičnih tipk tudi vrtljiv gumb z dvema dodatnima tipkama med sedežema, kar nesramno spominja na iDrive, a nič zato.

Mehansko deluje brezhibno, funkcijsko pa je zadeva izjemno intuitivna in prijazna do voznika. Napredek je opazen tudi pri upravljanju podatkov, ki se pojavljajo v sredini merilnika hitrosti. Tipke za to so še vedno na volanskem obroču, a je tu meni toliko dodelan (bolj preprost in logičen), da opazno manj 'moti' voznika med vožnjo.

Mersko GLK v ničemer ne izstopa; je dovolj širok in visok za večino ljudi, še vedno pa kaže pograjati prostor za kolena na zadnji klopi – upoštevaje skupno dolžino vozila. Je pa za potnike zelo dobro poskrbljeno: odlagalnih mest je dovolj in večina jih je zasnovanih tako, da so resnično uporabni (čeprav smo že sedeli v Embejih, tudi manjših, ki so imeli to še bolje izvedeno), klimatska naprava je ločena tudi posebej za zadnji del in notranja osvetlitev je zelo dobra; lučk ni le pri nogah na zadnji klopi in res je, da bralni lučki v notranjem vzvratnem ogledalu nista najboljši rešitvi, a v splošnem osvetlitev povsem zadovolji tudi zahtevnejše.

Če ste tole dojeli z ustrezno mero tolerance, je menda jasno: GLK je še eden izmed Mercedes-Benzov, v katerem se človek počuti, kot bi se moral počutiti v vseh Mercedes-Benzih – upoštevaje tudi zvočno udobje, zasnovo, izdelavo in materiale.

Znova se je pokazalo, da imajo v Stuttgartu veliko (dobrih) izkušenj z avtomatizacijo. Zato klimatska naprava v samodejnem načinu odlično deluje (le zelo redko poseganje v delovanje! ) in zato se menjalnik najbolje počuti v samodejnem načinu. Ni sicer najhitrejše sorte, a takšnega v tem avtomobilu tudi ne pričakujemo.

Njegova nadzorna elektronika je zelo inteligentna in pretežno prestavlja v pravo prestavo, v ročnem načinu pa deluje nekoliko sunkoviteje in 'počasnost' postane izrazitejša. To je lahko moteče le skozi oči denarja, ki ga je treba odšteti za ta avtomobil, s stališča uporabnosti pa sploh ne.

Menjalnik se odlično pari s tem motorjem. Malce tudi zaradi sedmih prestav in delno zaradi dobrih motornih krivulj, a to v končni sliki sploh ni pomembno. Kombinacija je zelo dobra, skupna odzivnost menjalnika in turbomotorja pa je več kot zadovoljiva. S takole gnanim Geelkajem ni težko biti hiter.

Tu je namreč še en del mehanike, ki terja nekaj več pozornosti: volan. Ta je športno hiter (odzivnost na hiter zasuk obroča, tudi pri bliskovitem izmeničnem sukanju! ! ), karoserija pa odlično sledi ukazu voznika. Kombinacija je lahko dobra le zato, ker je zelo dobro podvozje – čeprav je klasično (mehanske vzmeti in hidravlični blažilniki), odlično blaži udarne jame in podobne kratke motnje, obenem pa lepo drži karoserijo v ovinkih, kjer ne prihaja do neljubih prečnih nagibanj.

GLK (vsaj tale, testni) je pri vseh hitrostih in pri ovinkih vseh polmerov za vzor, razen morda pri tistih najbolj zavitih, kjer se že pozna vpliv skupne dolžine in skoraj 2, 8 metra dolgega medosja.

Za stabilizacijski ESP sicer na gumbu piše, da ga je mogoče izklopiti, a med vožnjo ostaja aktiven. V osnovi je to prej dobro kot ne, malce grenkobe pa vseeno ostaja – če ne zaradi drugega, že zaradi omenjene odlične lege na cesti pa tudi zaradi štirikolesnega pogona. Kombinacija bi lahko bila precej zabavna na spolzkih ovinkih.

O motorju, ki ima ogromen navor in vedno dovolj moči, v kombinaciji z zelo dobrim samodejnim menjalnikom nesmiselno posebej razpravljati – z izjemo potrditve, da je odlično utišan in blažen ter da mu redko zmanjka zmogljivosti; od 160 do 180 kilometrov na uro (po merilniku) potrebuje le nekaj trenutkov, za nadaljnjih 20 pa le nekaj sekund. Navsezadnje tudi poraba goriva ni neugodna, če se pri tem zavedate velikosti čelne površine in mase vozila.

Potovalni računalnik pravi, da se motor (položaj 'D' menjalnika) pri 130 kilometrih na uro (2.200 vrtljajev v minuti) zadovolji z 10 litri goriva na 100 kilometrov, pri 160 (2.600) z 11, 2, pri 180 (3.000) s 13 in pri 200 (3.300) s 15 litri.

Hitra vožnja na avtomobilski cesti zahteva 13 litrov vsakih 100 kilometrov, živahne mestne izkušnje pa 14, 5 litra. To so številke s potovalnega računalnika, ki pa se je na koncu ob vzporednem (klasičnem) merjenju porabe izkazal za zelo točnega. Pa še prikaz v merilnikih je odličen.

Jah, je že res, da skoraj tono in 900 kilogramov težko kočijo, gnano z 224 'konji', ni težko prisiliti na 'eks' (če pri tem mislimo na porabo goriva), ampak če se spomnite, smo že govorili o drugih dimenzijah kupca in njegove denarnice. In navsezadnje ni nič bistveno drugače pri neposrednih tekmecih. Osnovna in 'najpomembnejša' razlika je le v tem, da ima tale zvezdo na nosu.

Iz oči v oči . .

Mitja Reven: Sem na strani tistih, ki hvalijo njegovo obliko. Poleg ostrih robov me je v pozitivnem smislu presenetilo še pomanjkanje SUV-ovskih občutkov, kar mi je tudi všeč, saj nerad skačem iz visokih SUV-ov in si mažem hlače. GLK je v tem pogledu pravi meščan. Če bi že izbiral v razredu premium SUV-ov, bi izbral GLK-ja, saj se pelje čisto po limuzinsko.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič