Mercedes-Benz Vaneo 1.9 Family

Da ga izdelujejo v tovarni lahkih gospodarskih vozil, namreč ni naključje. Tudi njegova podobnost z razredom A ni nikakršna skrivnost ali, če želite, naključje. Osnovi sta si namreč precej podobni. To pomeni, da ima Vaneo, enako kot razred A, pogon na prednji kolesni par, dvojno (sendvič) dno in nenazadnje prepotrebni ESP, ki skrbi zato, da ga nič hudega sluteči los, izgubljen nekje na cesti, ne bi prevrnil.

Enaki pa kljub temu nista! Vaneo je daljši (daljša je tudi njegova medosna razdalja), višji ter po mnenju nekaterih oblikovno privlačnejši. To velja predvsem za zadek, ki z dolgimi, v zadnja stebrička »vtisnjenimi« lučmi izžareva obilo živahnosti. Nenazadnje pa tudi za stransko silhueto skupaj z drsnimi vrati na bokih. Ob vsem tem vas lahko morda zmotijo le kolesa, ki ob vsej gmoti pločevine in stekla delujejo na pogled nekoliko premajhna. Toda videz vara: 14-palcev le ni tako malo, res pa je, da bi mu 15- ali celo 16-palčna zagotovo lepše pristajala.

Kako zelo želi biti Vaneo podoben A-ju, dokazuje tudi v svoji notranjosti. Če boste želeli vstopiti vanjo, boste morali najprej nogo dvigniti precej visoko. Starejšim, predvsem pa nižjim to lahko povzroči kar nekaj nevšečnosti. Ima pa takšna konstrukcija dna tudi svoje prednost. Na primer pri izstopu, saj nog ni treba dvigovati čez prag, kajti slednjega Vaneo nima.

Dvojnemu (sendvič) dnu je primerno tudi sedenje. Precej visoko od tal, pa vendar dokaj nizko. Tega položaja se je treba preprosto privaditi, saj ga v večini preostalih avtomobilov ne boste srečali. V veliko pomoč pri tem pa je izdatno nastavljiv voznikov sedež, pri katerem bodo najzahtevnejši morda pogrešali le nastavljivo oporo ledvenega dela. Žal pa se zgodba popolnoma obrne, ko je treba nastaviti volanski obroč. Temu so v tovarni namenili en sam položaj, zato lahko na nastavitve višine ali globine preprosto pozabite. In, če se vrnemo za trenutek še enkrat k podobnostim z razredom A.

Enak ni le položaj sedenja, ampak tudi armaturna plošča skupaj z merilniki in sredinsko konzolo. To pa pomeni, da volanski obroč, kljub temu da ni nastavljiv, lepo sede v roke, prav tako kratka prestavna ročica, logično so razporejena tudi vsa stikala, ob tem pa je precej preprost za uporabo še odličen avdiosistem (Command), nameščen na sredinski kozoli. Grajo si pravzaprav zasluži le leva obvolanska ročica, ki preprosto služi preveč opravilom.

Podobnosti z A-jem pa se pričnejo razhajati za prednjima sedežema. Namesto klasičnih so pri Vaneu ob straneh drsna vrata, ki potnikom močno olajšajo dostop, kljub izdatnemu prostoru zadaj pa je treba priznati, da bodo slednjega veseli predvsem otroci.

Zaradi dvojnega dna je položaj sedenja namreč precej skrčen. Da so za zadnjimi sedeži razmišljali predvsem o prostoru namenjenem otrokom, dokazujejo tudi mizici na hrbtih prednjih sedežev, uporabna predala pod klopjo, v katera je mogoče pospraviti na primer igrače, in nenazadnje tudi sedalni del klopi, ki se lahko kaj hitro prelevi v dva otroška sedeža. Igrivo preprosto, predvsem pa lahko opravilo je tudi zlaganje zadnje klopi, ki ne zahteva nikakršnega znanja, še manj pa moči, toda tega žal ne bi mogli trditi za odstranjevanje. Predvsem dame naj se tega opravilu raje ne lotijo, razen če niso v resnično odlični telesni pripravljenosti. Že tretinjski del klopi, ki bi mu bi lahko rekli tudi sedež, namreč spada v težko kategorijo, dvotretinjski pa naravnost v super težko.

Precej nerazumljivo, če pomislimo, da se za zadnjo klopjo v prtljažnem prostoru nahaja priročna pomična ploščad, ki je tam predvsem zato, da se s težko prtljago v roki ni treba dodatno sklanjati v prtljažnik. Le-to zato preprosto izvlečemo, nanjo naložimo tovor, težak tudi do 120 kilogramov, in jo zapeljemo nazaj v prtljažnik. Ni kaj, nadvse priročno!

Žal pa tudi omenjena ploščad ni popolna. Zmoti že njeno dno, ki je plastično in ne gumirano. To pomeni, da je treba vsak tovor vedno čvrsto pritrditi, saj v nasprotnem primeru poplesava po prtljažniku. In verjemite, tega si zagotovo ne boste želeli, saj so stene prtljažnika plastične, ob tem pa še dokaj občutljive na udarce ostrih predmetov. Pa še eno težavo predstavlja omenjena pomična ploščad: ob odstranjeni zadnji klopi boste povsem ravno dno dobili le, če boste odstranili tudi slednjo, zanjo pa velja enako kot za klop - spada v super težko kategorijo. Sicer pa lastniki Vaneov s prtljago ne bi smeli imeti večji težav. Prtljažnik je velik, postane pa lahko tudi ogromen. Le zadnjo klop je treba odstraniti. Bodo pa pogrešali pregradno mrežo, s pomočjo katere bi lahko izkoristili celoten prostor vse do stropa.

Za konec pa se posvetimo še vožnji z Vaneom. Štirivaljni 1, 9-litrski bencinski motor sodi v vrh motorne palete, torej vas z zmogljivostmi ne bo razočaral. Pa še presenetljivo rad se vrti! Manj navdušuje le s svojo porabo, ki hitro lahko zleze krepko prek deset litrov na sto prevoženih kilometrov. Toda ob tem ne smemo spregledati velike čelne površine.

Svojo podobnost z razredom A pa Vaneo dokazuje tudi med ovinki. Nagibanje karoserije lahko postane zaradi visokega sedenja kaj hitro moteče, kljub temu da je vzmetenje dokaj trdo uglašeno. Posledica slednjega je seveda tudi nekoliko trše požiranje neravnin. Toda udobja to posebej ne kvari, česar žal ne moramo zapisati za lego. Slednjo sicer v vsakem trenutku nadzira serijsko vgrajen ESP, kako prepotreben je, pa Vaneo dokazuje v ovinkih. Že pri nekoliko večjih hitrostih namreč prednje notranje kolo hitro izgubi stik s podlago. To pa postane še posebej moteče prav na spolzkih podlagah. Torej se sploh ne smemo čuditi odločitvi inženirjev, ki so ESP sprogramirali tako, da ga je mogoče izklopiti, toda že ob prvi nevarnosti, ki jo zazna, se zopet samodejno vklopi.

Varnost je pač na prvem mestu. In to gre spoštovati. Vaneo pa vas bo ob tem navdušil še s svojo prostornostjo, uporabnostjo in nenazadnje udobjem. Nikakor pa ne z dinamiko vožnje. Sicer pa, kdo si kupi enoprostroca za to, da bo z njim užival med ovinki.

Matevž Korošec