Mercedes-Benz Viano 2.2 CDI (110 kW) Trend

Dejstvo je namreč, da je Vito - ta je na trg prišel prvi - že na začetku, »davnega« leta 1995, postavil povsem nova merila. Nikoli ni hotel in tudi ni vstopil v druščino, kjer se drenjajo Fiat Ducato, Citröen Jumper, Peugeot Boxer ali na primer Renault Master. S svojimi merami in videzom se je vrival raje med največje limuzinske kombije in lažje »gospodarstvenike«. In prav to je marsikoga tudi premamilo.

Mnogi, tudi povsem običajni družinski očetje, so začeli posegali po njem, pa čeprav govorice o težavah s kakovostjo, ki jih je imel na začetku, niso nikoli povsem utihnile. Navduševal je s svojo zanimivo in ravno prav oglato obliko, uporabno velikostjo - mimogrede, v dolžino je meril »le« 466 centimetrov - torej občutno manj kot aktualni razred E in le 14 centimetrov več od razreda C, to pa je pomenilo, da se je povsem spodobno znašel tudi v strogih mestnih središčih in okoli gigantskih nakupovalnih centrov.

Novi Vito je v teh pogledih precej drugačen. V dolžino je zrasel za okroglih 9 centimetrov, za spoštljivih 20 centimetrov je daljša tudi njegova medosna razdalja in končno se je pogon s prednjega preselil na zadnji kolesni par. To seveda pomeni, da je v mestnih središčih in na ozkih parkirnih prostorih njegova okretnost za odtenek bolj okrnjena kot pri predhodniku, je pa s tem posledično nekoliko bolj prostorna njegova notranjost. In pod tem poglavjem se velja še kako ustaviti.

Vito in Viano nista avtomobila, ki bi se ločila le v svojih imenih. Razlike, ki Viana postavljajo nekoliko nad Vita, so opazne že na zunaj, brez dvoma pa jih ne morete spregledali v notranjosti. Plastika na armaturni plošči je kakovostnejša (beri mehkejša), merilniki so podobni tistim v limuzinah, pa čeprav med njimi ne boste našli merilnika za temperaturno hladilne tekočine.

Boste pa namesto njega našli digitalni prikaz zunanje temperature in poleg še prikazovalnik trenutne hitrosti. Ja, prav ste prebrali, Viano v opremi Trend sicer nima potovalnega računalnika, ima pa zato kar dve možnosti odčitavanja hitrosti. In naj se sliši še tako neumno - kmalu ugotovite, da ta zamisel sploh ni neumna.

Da vstopate v Viana in ne v Vita, vas opozarjajo tudi kovinske ploščice, no ja, raje jim recimo kar plošče z napisom Mercedes-Benz, pritrjene na prag, s spodobnim blagom prevlečeno dno, v plastiko odete stene in lično urejen strop vozila. Nikakor pa ob tem ne smemo spregledati sedežev.

Prednja, namenjena vozniku in sovozniku, po številu nastavljivosti seveda ponujata največ, saj jima je mogoče določati tudi višino sedalnega dela, zato pa s svojim udobjem prav nič ne zaostajata sedeža za njima pa tudi klop v tretji vrsti ne. In če k temu prištejemo še udobno vstopanje in izstopanje iz vozila, potem nedvomno drži, da se tisti, ki sedijo zadaj v Vianu, mnogo bolj prijetno peljejo kot v marsikateri limuzini.

Ne bo pa to povsem držalo, če nameravate Viana kupiti namesto limuzinskega kombija. Vsaj za takšnega Viana, kot je bil testni, ne. Razporeditev sedežev v njegovi notranjosti je bila tokrat razdeljena po sistemu »dva/dva/tri«, torej dva sedeža spredaj, dva v sredini in klop zadaj. Za dodatno udobje je ob tem skrbela še vzdolžno pomična in zložljiva mizica, ki je takrat, ko je nismo potrebovali, služila kot naslon za roke. In moramo priznati, udobju res ne moremo ničesar očitati … Vse dokler si ne zaželite drugače urejenega prostora.

Prednja sedeža se na primer ne vrtita, prav tako ne sedeža v drugi vrsti. Slednja zaobrnete šele, če ju ločite od dna in to storite sami. Toda pozor - delo sploh ni preprosto, saj vsak tehta krepko čez 40 kilogramov. Še huje je z zadnjo klopjo, ki je še težja in ki je za razliko od sedežev ni mogoče niti vzdolžno pomikati. Tako vas lahko v določenih situacijah rešita njeni prekucljivost in deljivost v razmerju 1/3 : 2/3, vendar pa ob tem ne gre spregledati, da je Viano narejen na osnovi dostavnika, torej je temu primerno tudi ločevanje in sestavljanje tretjinskega dela klopi. In zakaj vam vse to tako podrobno opisujemo?

Zato ker prav veliko prostora, namenjenega prtljagi, v Vianu ni. Morda za letalske kovčke potnikov, ki se bodo vozili v njem, in za prav nič več. Tudi uporabnega prostora v sredini, ki lahko sega od zadnjih vrat pa vse do armaturne plošče, ne boste mogli izkoristiti, če ne boste odstranili zadnje klopi … in ko se tako spoznavate z notranjostjo Viana, ugotovite še nekaj; da je zložljiva mizica uporabna le, ko sta sedeža v drugi vrsti obrnjena proti zadku vozila. No, to pa je brez dvoma še en, predvsem pa zadosten dokaz, da je Viano, vsaj takšen, kot je bil testni, bolj kot družinskim potrebam namenjen potrebam hotelov, letališč ali podjetij.

Prav veliko umetniške svobode pri urejanju in izrabi notranjega prostora v njem namreč ne boste našli, boste pa vse potrebno udobje za prevoz potnikov. Voznik in tudi vsi drugi potniki sedijo dobro. Avdiosistem je soliden, (ne odličen), zračenje in hlajenje je dvostopenjsko, kar pomeni, da si je mogoče temperaturo nastavljati ločeno za prednji in zadnji del vozila, bralnih in vseh drugih lučk za osvetlitev notranjosti ne boste pogrešali, saj jih je dovolj, to pa velja tudi za predale in držala za pločevinke.

Na to, da so drsna vrata ena sama in da bi jih varovalka lahko bolj trdno zadržala, se bo hotelski šofer hitro privadil pa tudi na to, da so zadnja vrata težka za zapiranje, potniki pa bodo morali preslišati precejšen trušč motorja v notranjosti.

Zanimivo, prav takšen poganja tudi srednje velike limuzine razreda E, pa vendar ne zganja tolikšnega ropota. Treba pa je priznati, da delo v Vianu opravlja nadvse živahno, tudi zaradi šeststopenjskega ročnega menjalnik, da doseže zelo spodobno končno hitrost in da pri porabi ni pretirano požrešen.

Da novega Viana poganja zadnji kolesni par, boste ugotovili šele, ko bodo pod njegovimi kolesi resnično spolzka tla. Takrat se bo namesto nosu z vami hotel poigravati zadek, toda brez bojazni. Vsa vgrajena varnost, vključno z zmogljivim sistemom ESP, mu tega preprosto ne bo dovolila.

Toda nekaj vseeno drži: kljub trikratki zvezdi na nosu Viano ne more skriti, da je narejen na osnovi dostavnika. Pa čeprav se hoče v »poslovni« obleki precej približati limuzinskim kombijem.

Peter Kavčič

Viano mi je bil sprva všeč, ker je skladno oblikovan, lepih, umirjenih linij, prvi stik z notranjostjo, ko sem sedel za tovornjaški volan, pa je razočaral. Sedeži so trdi in neudobni, plastika bi prej kot v Mercedes sodila v katerega od korejskih avtomobilov. Da o izdelavi ne izgubljam besed. Zračnosti v stikih plastike, v vodilih sedežev je enostavno preveč. Ne predstavljam si niti, kako bi uspelo ženski prestaviti sedež, saj sta za ta manever potrebna velika moč v rokah in precej iznajdljivosti. Naslednja polomija je glasnost sicer dobrega motorja, dodatna zvočna izolacija bi mu prišla še kako prav. Prav tako je razočaral občutek na stopalki zavore; elektronika res napravi svoje (ideja je, da pomaga vozniku), toda voznik ne dobi prave povratne informacije, zato nikoli ne ve natančno, koliko še mora pritisniti na stopalko zavore. Ob visoki ceni bi od takega avtomobila pričakoval precej več. Tista zvezda na nosu je bolj za okras.

Aljoša Mrak

Vedno rad sedem v limuzinske kombije, čeprav ta že meji na dostavnik. Zadnje sedeže bi odstranil (huh, težaško delo! ) in vanj z lahkoto namestil gume, šotor, orodje, zadaj pa zapel prikolico z dirkalnim avtomobilom. A kljub temu da je za trikrako zvezdo na nosu izvrsten motor, bi vseeno raje pogledal h konkurenci. Cena in slaba kakovost izdelave le ne gresta skupaj.

Matevž Korošec

Foto Sašo Kapetanovič