Mini Cabrio Cooper S

Kabriolet, seveda z mehko in popolnoma električno pomično streho, je po približno treh letih končno pricapljal za najnovejšo generacijo Minija. Presenečenj ni, saj gre za brezstrešno različico že znanega modela.

Že pri velikem testu Cooperja S (2007) smo se navduševali (iskreno – nasmeh so nam na obraz risale že vse prejšnje različice BMW-jevega malčka) nad odličnim položajem za volanom, odlično vodljivostjo, odličnim 1, 6-litrskim motorjem, podprtim s turbopuhalom, pa odlično stabilnostjo in lego na cesti, odličnimi zavorami in krmiljenjem pa odličnim . .

No, saj razumete, ne? Mini je tudi v kabrioletski različici eden izmed izjemno redkih avtomobilov, ki mu uspe izvabiti nasmeh na obraz v trenutku, ko sedete za volan, pa čeprav ste ravnokar dobili (virtualno) delovno knjižico ali pa vam je žena vročila zahtevo za ločitev. Cena nas ni šokirala, bo pa marsikoga odvrnila od nakupa. Če ne prej, pa takrat, ko bo odkljukal nekaj vrstic na seznamu doplačil.

Odbijajoča je kakovost izdelave, kar smo pograjali že pri pokritem Cooperju S, pri kabrioletu pa bomo ponovili. Kriva je odpadajoča guma (profil) med voznikovimi vrati in karoserijo, a ker smo imeli na testu tudi že nekaj Minijev, pri katerih je bilo vse v najlepšem redu, bomo izhajali iz sreče. Če jo imaš, dobiš dobro izdelanega.

Z natanko takšnim kabrioletom smo se vozili že pozimi pri temperaturah pod ničlo in ugotavljali, da je to početje nadvse zabavno, če si primerno oblečen. Kakšna pa je vožnja s Cooperjem S Cabrioletom pomladi in poleti? Še bolj zabavna! Manjša togost karoserije v primerjavi s pokritim Cooperjem S je opazna (logično, streha je pomemben element pri trdnosti), prav tako slabše zvočno tesnjenje sicer odlične mehke strehe, a kabriolete kupujejo kupci, ki iščejo predvsem veter v laseh.

V Miniju ga je ob spuščenih šipah nad 50 kilometrov na uro morda za koga že preveč, a ob dvignjenih se potnika na sprednjih sedežih v kabrioletu počutita dobro tudi pri avtocestnih 130 kilometrih na uro. In tista na zadnjih sedežih? Pozabite, čeprav je Cabrio Cooper S uradno namenjen štirim, zadaj preživita le dva majhna otroka.

Prtljažnik je v primerjavi z nekoliko manjšo prejšnjo generacijo zrasel s 120 na 170 litrov, a je še vedno dovolj velik zgolj za krajše dopustniške dni in skromnejše nakupe. Pri natovarjanju pomagajo navzdol odpirajoča se vratca, ki preživijo do 80 kilogramov teže, za 35 stopinj pa se dvigne tudi zadnji del strehe in poveča odprtino do te mere, da vam letalskega kovčka ni treba tlačiti v prtljažnik.

Dobrodošla je tudi zadnja polica, ki jo lahko namestimo višje ali nižje. V primerjavi s prejšnjim kabrioletom sta v novem pomembna novost zaščitna loka za glavami zadnjih potnikov, ki nista več fiksna in nesramno štrleča, ampak v primeru nesreče samodejno izskočita.

Nova rešitev je dobra predvsem pri vzvratni vožnji, saj stebrička manj ovirata pogled nazaj, ki pa je vseeno okrnjen zaradi širokih 'C-stebričkov' (če je streha razpeta) ali na zadek naloženega platna, če je streha zložena. V zadnjem primeru postane zadek precej visok in manj pregleden.

Slabo pregleden je tudi merilnik hitrosti (na srečo je možno na zaslončku pred volanom priklicati digitalni izpis trenutne hitrosti), a to je kabriolet podedoval po pokritem bratu. Ja, kabriolet in kombilimuzina sta si v notranjosti zelo podobna. Izjema je recimo števček, ki šteje minute, ko je streha zložena na zadku: tega Mini nima, pri kabrioletu pa je na voljo za doplačilo. Pokriti pa ponuja še manjši užitek, ko gre za zvočno kuliso.

Z zloženo streho je prav čudovito poslušati hrumenje motorja v nižjih vrtljajih in pokanje iz dvojnega zaključka izpušne cevi, ko stopiš s plina. Le varčni sistem start-stop smo imeli večino časa izklopljen, saj zvok ponovnega prižiganja motorja ni nekaj, kar bi človek redno poslušal. Pa naj gre za prihranjen deci ali ne. Le kdo si kupi Cooperja S in gleda na porabo?

Mitja Reven, foto: Aleš Pavletič