Mini Cooper 50 Camden

In prav nič čudnega ni, da so se tega domislili Nemci. Ja, ja, čisto mogoče je, pravzaprav upam, da je bil Britanec, ampak glede na to, da je Mini Beemvejev, gre zasluga pač njim.

Zgodba pa je naslednja: v takšnem Miniju, ki nosi ime 50 Camden (50-letnica Minija leta 2009! ) in ki ima v ta namen pred motorno masko čvrsto značko, so potniki bolj ali manj ves čas priča klepetu več glasov.

Vsi brezhibno britanski glasovi so pravzaprav le opozorilni glasovi, ki jih poznamo tudi iz drugih avtomobilov, le da smo pri njih navajeni na nadležni 'pink pink' ali kaj podobnega. V tem Miniju pa ne le da posneti glasovi opozarjajo na konkretne zadeve v zvezi z avtomobilom, ampak to počnejo s celimi stavki in pogosto tudi v dialogih.

Prvo, kar se pojavi v glavi voznika po nekaj sto metrih, je: hej, prikupna reč, ampak kaj pa po enem tednu, mesecu . . se človek naveliča? Enkrat gotovo se, a se vedno lahko odloči te glasove izklopiti, sicer pa je v naboru kar 1.321 opozoril!

V času našega testa, po kakih 600 prevoženih kilometrih, so se le redka opozorila pojavila več kot enkrat.

Pravim, da se je težko naveličati. Obstreljevani z angleškim jezikom vsepovsod in ob dejstvu, da gre pretežno za ameriško angleščino, je poslušanje te knjižne angleščine pravi balzam za ušesa, pa tudi krasen in nevsiljiv način učenja. Zadeva dviguje razpoloženje in vzbuja nasmešek ter vse pogostejše glasno ponavljanje izjav.

Ste kdaj gledali kako odrsko uprizoritev klasične angleške drame? No, nekako tako se tole sliši: ženski in moška glasova so razločni in brez govornih napak, s šolskim naglašanjem besed, a tudi z dramatičnim izražanjem, dvigovanjem ter spuščanjem glasnosti, prikazovanjem čustev ter z veliko značilnimi angleškimi frazami ter s skoraj toliko vzkliki v slogu uau in podobno.

Motor, denimo, vzhičen nad podatkom o količini goriva, ki ga posreduje 'trener' ('Coach', ženski glas) zapoje I'm in heaven.

Glasovi imajo tudi svoje značaje. Trenerka se zdi najbolj trezno razsodna (vliva občutek, da predstavlja avtomobil ali morda njegov računalniški nadzor), klimatska naprava (moški glas) je že dokaj živahna, motor pa je pravi uživač v vožnji.

Pravi: »Throttle is full, as it should be« (plin je pohojen do konca, kot je treba), »mhuaaaaaa« (brez prevoda, ampak če slučajno gledate risana Toma in Jerryja in se spomnite, kako Tom ritensko vkoraka v sobico, kamor je ujel Jerryja, ter kako se takrat zlobno smeje, veste vse).

Skratka: motor uživa pri polnem plinu. A se zna tudi jezno oglasiti, če pohodite plin, preden je ogret. In spet: ko doseže delovno temperaturo, pravi (le ena od različic): »Hey, it's me, engine. I'm warmed up now.« (Hej, to sem jaz, motor. Zdaj sem ogret.)

Motor očitno zaznava tudi podatke s tipal, ki pomagajo elektronskim sistemom (ESP), in se kot otroče razveseli, ko začuti športno vožnjo. »Juhu, Geronimo! Monte Carlo feeling. Go-cart feeling. Italian Job feeling. Ladies and gentlemen, may I present to you: full throttle. This is total Mini love. Let's Mini! «

Ali: juhu, Geronimo; občutek Monte Carla (reli! ), občutek kartinga, občutek vloge v filmu Italian Job (v obeh različicah igrajo glavno vlogo Miniji); dame in gospodje, smem predstaviti: poln plin; to je neizmerna Mini ljubezen; hmmm, zadnjo izjavo je nemogoče prevesti, slovenski jezik ne pozna takšnega načina izražanja . .

Verjetno ne obstaja drug avtomobil, ki bi mu to pristajalo. No, morda kak Italijan. A predstavljajte si, da se oglasi brezoseben moški glas: Dreihundertzwanzig d, Dreihundertzwanzig d, Dreihundertzwanzig deeeeee« (Tristodvajset d, Tristodvajset d, Tristodvajset deeeeeeee) – če bi na primer vozili BMW-ja 320d. Najbrž bi v hipu izklopili to nadlogo.

In Mini je še vedno eden od avtomobilov, ki ga je že brez tega prijetno voziti kar tako, le da se vozite. Skoraj si upam trditi, da so Nemci vanj namerno vgradili nekaj elementov, ki niso brezhibno popolni.

Tista 'letalska' stikala so malček nerodna, zunanja vratna kljuka je neergonomsko trda, vzvod za preklop sedeža je trd in nohtom nenaklonjen, odlagališč in predalčkov je malo pa še kaj se najde – vse zato, da je prikupno nepopoln.

Mini ima to srečo, da je prikupen že sam po sebi in mu tudi zato marsikaj oprostimo. In tudi v tem je verjetno eden redkih, če že ne edini.

In tale 50 Camden je Cooper, kar pomeni, da je zmogljivostno v sredini bencinske ponudbe, kar spet pomeni, da se odlični vodljivosti (skoraj v kvadrat postavljena kolesa, natančen in neposreden volan) pridruži tudi še bolj živahen motor, čeprav se ne moremo znebiti občutka, da je bil originalni Cooper opazno živahnejši.

Danes je Euro5 (izpušne norme) neprizanesljiv, zato pa je menjalnik v Cooperju dokaj dolg: od skupaj šestih prestav se tak Mini v četrti prestavi pelje prek 190 kilometrov na uro tik pod prekinjevalnikom (6.600 vrtljajev v minuti); krajše prestave bi dvignile naboj, a tudi povečale porabo.

Toda motor ima v spodnjem področju vrtljajev odličen navor, zato odlično potegne v srednje vrtljaje, v srednjih in višjih pa ni več tako prepričljiv. Zato pa je tudi ob priganjanju s porabo (kot kaže naša izmerjena povprečna poraba) skromen.

Tale 50 Camden je sicer na voljo le v omejeni seriji, se pravi, da bodo takole klepetavi le redki Miniji. To spet pomeni, da zelo verjetno vsi, ki bi te dialoge radi imeli in doživljali, do tega ne bodo mogli priti.

A tudi to je neki svojevrsten čar, ki Minija postavlja med tiste avtomobile, ki se uspešno trudijo imeti dušo. Teh pa je, kot najbrž veste, izjemno malo in iz dneva v dan manj. Zato se zdi vzklik motorja »Never underestimate the Mini« (nikoli ne podcenjuj Minija) popolnoma umesten. Miniiiiiiii!

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič