Mini Cooper S

Strup, ki je za številne avtomobilske navdušence zdravilo za dušo in telo. Res je, to je avtomobil, iz katerega bo vsakdo na cilju izstopil kot prerojen in pripravljen na nove življenjske izzive. In kaj natančno je tako strupenega v Esu? No, če smo čisto odkriti, vse! Motor, podvozje, menjalnik, volan, zavore, skratka vse, kar ima vsaj najmanjšo povezavo s tehnično zasnovo vozila.

Motor s kompresorjem

Od tehnične odličnosti Cooperja S je nekaj vihanja nosu v redakciji povzročil le pogonski strojček. Od slednjega je namreč vsak posameznik pričakoval več, kot je dejansko dobil. Ne razumite narobe, motorček svoje delo opravlja zelo dobro, le pričakovanja so bila morda rahlo prevelika.

Tako slednji potrebuje zaradi začetne neprožnosti nekaj več plina pri speljevanju v klanec, a vsak uporabnik bo od tu naprej zagotovo več kot zadovoljen z Esom. Tik nad vrtljaji prostega teka začne namreč motorju pomagati puhalo. Ta z naraščanjem vrtljajev motorja pridobiva več in več sape, ki se seveda odraža v ravno tako naraščajočem toku moči in navora. Slednjega motor doseže pri 4000 vrtljajih motorne gredi, kar opazite tudi na cesti, saj postane motor takrat še bolj poskočen. Nadaljnje pospeševanje ustavi pri 7000 vrt/min šele nežen omejevalnik vrtljajev motorja.

Ravno prožnost v spodnjem območju vrtljajev je tista, zaradi katere so se vihali nosovi. A tudi za tovrstno bolezen so že odkrili zdravilo, saj so pri podjetju John Cooper Works pripravili različico Cooperja S s kar 200 konjskimi močmi. Če pa bo ostala še kakšna želja nepotešena, potem . .

Šest »tesnih« prestav

Takoj za motorjem za poskočnost avtomobila skrbi menjalnik. V Minijevem Esu je ta ročni šeststopenjski, pri čemer je šesta preračunana z mislijo na varčevanje, saj doseže mali metek največjo hitrost 215 kilometrov na uro (tovarniški podatek pravi 218 km/h) že v peti prestavi.

Sprehod skozi prestave bo pri polnem pospeševanju zaradi dokaj tesno med seboj preračunanih prestav zahteval kar pogosto poseganje po prestavni ročici, zaradi česar pa najbrž ne bo večjih pritožb, saj je to opravilo zaradi natančnih in kratkih gibov ročice v pravo veselje. Med seboj ozko zložene prestave poskrbijo za dobro izkoriščanje navora, saj lahko skoraj pri vsaki hitrosti najdete prestavo, v kateri bo razpoložljivi motorni navor izkoriščen kar najbolje.

Kart s streho

Da bosta razpoložljiva moč in navor motorja koristno izrabljena, potrebuje avtomobil tudi ustrezno dobro podvozje. In ne boste verjeli - tudi za tega so pri Miniju (beri: Beemveju) poskrbeli, kar sploh ni tako zelo presenetljivo. Podvozja bavarskih avtomobilov namreč že od nekdaj slovijo po odlični uravnoteženosti med dobro lego in udobno vožnjo.

In, kot da jo to sploh še kakšno presenečenje, tudi pri Miniju jim je kombinacija obeh voznih lastnosti dobro uspela.

Že res, da ima navaden Cooper mehkeje naravnano vzmetenje od bolj športnega Esa, zaradi česar bolj učinkovito blaži cestne neravnine in v splošnem zagotavlja bolj udobno vožnjo, toda ne pozabite, Es je bil spočet z mislijo na voznika in njegovo željo po sproščanju adrenalina na kot presta zvitih cestah alpskih prelazov. Točno tam pa bo srečnežu, ki sedi za volanskim obročem malega »dirkalnika«, izstop iz vsakega ovinka vzbudil željo po naslednjem in naslednjem in naslednjem . . ovinku.

V potrditev odličnosti zasnove podvozja naj zapišemo le, da je meja zdrsa postavljena zelo visoko na hitrostni lestvici in da bo vsakršno morebitno oddrsavanje prednjega ali zadnjega dela avtomobila (odvisno od tipa ovinka in hitrosti vožnje) dobrodošlo! Dobrodošlo? Natanko tako! Krotenje oddrsavajočega Esa bo z izredno natančnim in odzivnim volanskim mehanizmom vozniku vedno v veselje.

V testnem avtomobilu je bil vgrajen tudi stabilizacijski sistem DSC (splošno poznan kot ESP), ki ga večina adrenalinskih voznikov takoj, ko sedejo za volan Cooperja S, še preden motor dobro steče, popolnoma izklopijo. Res je, pri vseh avtomobilih, ki so bili spočeti pri Beemveju (kar seveda vključuje tudi Minije), tovrstne pomožne sisteme vedno popolnoma izklopite. To pa pomeni, da v njih takrat ne ostane nič življenja, ki bi z vmešavanjem v vožnjo kvarilo zabavo na cesti.

Za zanesljivo ustavljanje

V primeru, da avtomobil kljub izvrstni tehnični zasnovi podvozja in krmilnega mehanizma uide vozniku izpod nadzora, se lahko še vedno zanesete na odlične zavore. Te so štirikrat kolutne (spredaj dodatno zračno hlajene) in podprte s sistemoma ABS in CBC (Cornering Brake Control). Slednji z ustreznim prilagajanjem zavorne sile po posameznih kolesih skrbi za stabilno zaviranje v ovinkih.

Rezultat? Odlične zavore, ki zagotavljajo vozniku vedno dober občutek na stopalki zavore in zelo učinkovito ustavljanje z zavorno potjo pri zaviranju s hitrosti 100 kilometrov na uro do mirovanja v vsega 36, 8 metra.

Kriterij uporabnosti

Originalni Miniji so bili zasnovani za množice. K temu so veliko prispevale njegova kompaktnost z zunanjo dolžino le nekaj centimetrov več kot tri metre, nezahtevnost vožnje in vzdrževanja ter glede na ceno novega Minija cenovna dostopnost. Novi Mini je seveda zasnovan v celoti kot trendovski avtomobil. Oblikovno spominja na original, a hkrati pomika prag tehničnega napredka še za nekaj stopničk navzgor.

Po novem je Minijev prtljažnik »spojen« s kabino, na kar opozarjajo tudi tretja vrata. Enako se po polovici deljiv naslon zadnje klopi poklopi ob sedalni del in tako postane razpoložljivi prostor še uporabnejši. A povsem normalno je, da ne morete pričakovati stopnje prilagodljivosti kakšnega limuzinskega kombija, vendar mu po drugi strani tudi ne morete oporekati napredka v primerjavi z originalom.

Podobno je več prostora tudi na »štirih« sedežih. Tam imata namreč prednja potnika zaradi izdatno vzdolžno pomičnih sedežev (vedno) dovolj vzdolžnega prostora, vse dokler se jima na zadnji klopi ne pridružita še dva posameznika. Takrat bo treba, če bosta spredaj sedela dvometraša, doseči kompromis pri položaju sedežev, saj bosta v nasprotnem primeru na zadnji klopi našla dovolj prostora le dva otroka, katerih noge ne bodo smele biti daljše od sedalnega dela klopi (50 centimetrov).

Večno vprašanje

Takoj za vprašanjema, koliko in kako gre, sledi: koliko stane in ali upraviči odšteti kupček denarja?

Če imate slabih 5, 5 milijona tolarjev za osnovnega Cooperja S, potem se štejte med srečneže, ker si ga lahko privoščite. V nasprotnem primeru vam je lahko samo žal, ker si ga pač ne morete. Avtomobil se namreč v vožnji izkaže kot pravi mali bombnik. Bombnik, ki z vsakim kilometrom bolj navdušuje, zlasti če so ti narejeni na zaviti podeželski cesti.

Peter Humar

Foto: Saša Kapetanovič