Mini John Cooper Works

Pri prevzemu avtomobila smo le upali, da bo Mini John Cooper Works premagal do takrat nepremagljivega Forda Focusa ST na naši lestvici najboljših športnih avtomobilov na dirkališču Raceland, ki jih poganja prednji kolesni par. Cooper ima sicer skoraj pol manjši motor (1.6T proti Focusovem 2.5T), vendar njegova poldirkaška tehnika ni dopuščala dvoma. Na poti v Krško smo bili že prepričani, da mu bo uspelo. In res mu je . .

Zgodba Minija JCW, kot ga ljubkovalno imenujemo, se je začela že leta 1959, ko je Alec Issigonis predstavil originalnega Minija, John Cooper kot priznan dirkač in izdelovalec dirkalnikov pa Minija Cooperja. Nekdanji dirkač, ki je s svojimi dirkalniki zmagoval tudi v formuli 1, je mnoge prepričal prav s športnimi uspehi.

Spomnimo se le na zmage na reliju Monte Carlo, kjer so Miniji slavili tudi v skupni razvrstitvi! Nato je BMW leta 1999 povabil k sodelovanju Mika Cooperja, sina ustanovitelja, ki je v podjetju John Cooper Garages nadaljeval snovanje in izdelavo (novih) mestnih bojevnikov. Najprej so se osredotočili na serijo Mini Cooper Challenge, torej na pokal predelanih Minijev, nato pa je na osnovi dirkaških izkušenj nastal serijski Mini John Cooper Works.

Zgodba o JCW-ju je zelo preprosta. Za osnovo so vzeli Minija Cooperja S, ki ima odličen, 1, 6-litrski prisilno polnjen motor. Motor so nato mehansko predelali, da zdrži večje temperaturne obremenitve, mu dodali drugo elektroniko, nekoliko spremenili šeststopenjski ročni menjalnik, namestili večja aluminijasta platišča, vgradili zmogljivejše prednje zavore, vse skupaj pa zaokrožili z zmogljivejšim izpušnim sistemom.

Z drugimi besedami, Džoni je pridobil 27 kilovatov (36 'konjev'), predvsem po zaslugi radodarnejše elektronike, za palec večja kolesa (17-palčna platišča namesto izvirnih 16), ki tehtajo manj kot 10 kilogramov, in 2, 6 centimetra večje prednje dodatno hlajene kolute. In da bi tudi drugi udeleženci vedeli, da se z avtomobilom ne gre šaliti, so mu namenili strupeno rdeče-črno barvno kombinacijo. Zunaj in noter.

Toda razen poznavalcev nihče ne bo vedel, da se vozite v tovarniško predelanem Miniju. Na zunanjosti razen rdečih zavornih čeljusti in neuglednih nalepk John Cooper Works ni večjih razlik v primerjavi s Cooperjem S, podobno je v notranjosti. Če bi imel testni Mini vsaj sedeže Recaro, ki si jih lahko omislite kot dodatno opremo, bi nas še zadovoljil, tako pa je dobil velik minus. Za 34 tisoč evrov, kolikor jih zahtevajo za ta avtomobil, bi nekaj ekskluzivnosti le moral ponujati.

Tako pa sedeži premalo objamejo telesi prednjih potnikov, ogromen merilnik hitrosti, ki ga je novi Mini podedoval od legende, pa je kljub velikosti popolnoma pregleden. S tem pa ne mislimo na številke, ki sežejo do 260 km/h, ampak na velikost in položaj na armaturni plošči. Kot bi gledali kino iz prve vrste . .

Pred rekordnim krogom je bila potrebna hitra priprava. Mini John Cooper Works ima namreč dva programa odzivnosti stopalke za plin in električno gnanega volanskega mehanizma, navadnega in športnega. Navaden je za vsakodnevno vožnjo, športni (tipka ob prestavni ročici) pa zbudi vraga v tem nemško-angleškem dirkalniku. Že tako odličen in neposreden servovolan postane še bolj dirkaško odziven, prav tako se na vsako spremembo odzove občutljivejša aluminijasta stopalka za plin, ki je po BMW-jevsko idealno vpeta v tla pri peti.

Razlika pri zmerni ogrevalni vožnji ni velika, se jo pa občuti. Ko pa pohodite plin do konca, jo tudi slišite. Program šport namreč deluje tudi na predelan izpušni sistem, ki postane glasnejši, najopaznejša razlika pa je pri hitrem odvzemu plina. Takrat iz izpušne cevi vsakič zagrmi in poka, kot bi vas zasledovala poletna nevihta.

Zanimivo je, da je ta zvok za ljubitelje športnih avtomobilov ne le nemoteč, ampak tako prijeten, da sem pogrešal možnost, da bi se s tem programom vozil neprenehoma. No, saj sem se, le da je bilo treba po vsakem zagonu znova pritisniti gumb, saj program ne ostane 'v spominu'. In ko so mi kolegi pripovedovali, da se je po avtocesti – ko so se končno umaknili na vozni pas – prehitevanje Minija slišalo kot vzletanje reaktivnega letala, potem sem bil prepričan.

Mini JCW je eno izmed prijetnejših presenečenj letošnjega leta, saj bi mu roke, noge, zadnjica, ušesa in celo oči podelili šestico na petmestni lestvici užitkov. Bravo, BMW in Cooper!

A trše podvozje, močan motor in kratka prestavna razmerja šeststopenjskega menjalnika še zdaleč ne pomenijo, da je Mini zmožen prehiteti hudega tekmeca, Forda Focusa ST. Najbolj me je namreč skrbelo, ali bo pomanjkanje zapore diferenciala povzročilo, da bo na 'zaprtih' ovinkih veliko moči izpuhtelo v zrak v obliki dima, ki ga bo povzročilo vrtenje notranjega kolesa v prazno.

No, BMW je Miniju JCW serijsko vgradil še sistem DSC (Dynamic Stability Control) z DTC-jem (Dynamic Traction Control), ki sta imela zaradi obilice navora veliko dela tudi pri umirjeni vožnji po mokrih ljubljanskih ulicah. No, na stezi smo oba sistema izklopili, a na srečo tudi takrat deluje tako imenovana elektronska zapora diferenciala. To ni nič drugega kot samodejno zaviranje notranjega kolesa, ko polno pospešujete iz ostrih ovinkov, ki nima pomanjkljivosti klasične zapore, ko je treba volanski obroč zelo močno držati.

Sistem deluje odlično, pretiranega zdrsavanja kljub izklopljenemu DSC-ju nismo opazili, zato še enkrat pohvale BMW-ju. Mini JCW je res drag, a toliko užitkov v vožnji že dolgo nismo doživeli.

Cooperjev test smo opravili, a še zdaj nismo prepričani, kdo je koga preizkušal. Mi avtomobil ali Mini John Cooper Works nas, ali smo iz pravega testa?

Aljoša Mrak, foto:? Aleš Pavletič