Mitsubishi Grandis 2.0 DI-D Invite

Ampak tudi nakup motorja zahteva razmislek - in pri Mitsubishiju so izbrali pametno. Ker so dizli (gledano globalno) zanimivi le v Evropi, ni neumno izbrati motorja, ki je v Evropi znan in cenjen. Da je v Grandisu Volkswagnov TDI, je potemtakem odlična odločitev. Ostaja torej le še en pogled: kako ta motor pristoji tej karoseriji; s stališča njene mase in aerodinamike.

Nekaj je jasno že na pogled: Grandis ni namenjen užitkom, temveč prevozu, še najraje na daljših poteh. Ampak motor s svojimi zmogljivostmi in skupaj z nadpovprečno dobrim menjalnikom (gibi prestavne ročice) na trenutke vozniku vzbudi nekaj športnih ambicij, saj je tudi mehanski ustroj podvozja zelo dober.

Turbodizli so, ne glede na njihov tehnološki napredek, v osnovi glasni in se precej tresejo. V Grandisu se to razmeroma dobro občuti, še zlasti pri hladnem motorju in/ali med speljevanjem, ko motor še ne razvije dovolj navora in mu je zato treba nekoliko privzdigniti vrtljaje. Tudi pri potovalnih hitrostih voznik na stopalki plina čuti rahle tresljaje in trušč je nekoliko povečan, kar daje misliti, da je na sami izolaciji stroja še nekaj manevrskega prostora.

Dobra stran tega motorja je njegova poraba.

Dokler potujete s hitrostjo do 150 kilometrov na uro, bo kljub veliki čelni površini (ki, vemo, močno vpliva na aerodinamiko) poraba znašala okrog 8, 5 litra na 100 kilometrov, že za 10 dodatnih kilometrov na uro pa bo treba na isti razdalji dodati še liter goriva. Poraba je torej ob zmerni vožnji zelo ugodna, a precej naraste, če postane voznikova desna noga težja. Tako bo razpon porabe od (pri AM izmerjenih) 5, 7 pa do 10, 9 litra na 100 kilometrov.

Sicer pa je motor (z izjemo ob speljevanju) zelo prijazen. Njegovo uporabno območje je od nekaj pod 2000 pa do dobrih 4000 motornih vrtljajev v minuti (v 4. prestavi to pomeni hitrost okrog 190 kilometrov na uro), kar po zaslugi 6-stopenjskega menjalnika omogoča lagodno vožnjo tudi, če je treba prehitevati. Tudi zato je takšen Grandis lahko dober partner na daljših poteh.

Od zunaj je videti velik (Grandis? ), a izza volanskega obroča ni tega občutka, saj je lepo vodljiv in dobro pregleden. Vse prej omenjene športne ambicije hitro izginejo zaradi na udobje naravnanega volanskega mehanizma (slab povratek v osnovno lego iz ovinka), zaradi udobnega (a ne športnega) položaja za volanskim obročem (ki se žal nastavlja le po višini) in zaradi sedežev, ki imajo le malo bočnega oprijema.

Z lično armaturno ploščo tekočih potez vabi na prijetno preživljanje daljših poti, ki si jih potniki v drugi in tretji vrsti (7 sedežev! ) lahko popestrijo še z gledanjem filmov na doplačilnem (dobrih 370 tisočakov) predvajalniku DVD s parom slušalk. Ostaja tudi nekaj bolj ali manj drobnih zamer: da je volanski obroč plastičen, da je treba v delovanje sicer povsem samodejne klimatske naprave pogosto ročno posegati, da so stikala meglenk od rok in da je potovalni računalnik zelo skromen, saj ponuja le podatek o povprečni porabi goriva.

Vseeno pa je celotna slika zelo dobra, vsekakor dovolj dobra, da bo takole gnani Grandis vsaj v Evropi krepko prevladal nad bencinsko gnano različico. Ker je prijaznejši za vožnjo, ker porabi manj goriva in ker je zato daljši njegov domet. Vsekakor dobri razlogi.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič