Mitsubishi Lancer Sportback 1.8 MIVEC Intense

Malčka s tem imenom moramo danes iskati drugje. V nižjem razredu. Pod njegovo pločevino se skriva povsem druga osnova (v prvih letih sta si jo delila z že zdaj pokojnim Smartom Fourfor), predvsem pa Colt nima nobenih dirkaških ambicij. In tako je pri Lancerju ves čas zevala luknja. Za umirjene družinske očete je bilo poskrbljeno, za neizživete prav tako, vsi drugi pa so morali svoje želje tešiti drugje, pri drugih znamkah.

Še zlasti pri nas, v Evropi, velja, da limuzine v tem segmentu ne najdejo pravih kupcev. Večina raje kupuje kombilimuzine. Delno zaradi videza, predvsem pa zaradi uporabnejšega prtljažnega prostora. In Lancer Sportback v sebi skriva prav to. Da želi biti bolj športen od limuzine, povesta že njegovo ime in oblika.

Zadek je brez dvoma dinamičnejši od limuzinskega. Veliko zaslug za to ima ogromen strešni spojler na prtljažnih vratih, ki je na voljo že v osnovnem paketu (Inform) opreme. Dinamičnost mu ubijata kvečjemu oblika zadnjih luči in nekoliko preveč umirjen odbijač, zaradi česar se zdi, da prednji del (ta je bližje Evovemu kot limuzinskemu) in zadek nista povsem skladna. Toda hej, to so opazke iz ust redakcijskih kolegov, na cesti so bili odzivi drugačni.

V notranjosti je razlik precej manj. Armaturna plošča ostaja do potankosti enaka tisti v limuzini. Linije so čiste, za kupce, vajene evropskih avtomobilov, morda celo preveč čiste, komande so logične, samodejna klimatska naprava je analogna, merilniki všečni in dobro pregledni, informacijski zaslon med njima prav tako – grajo si zaslužita gumb za ukazovanje, ki je svoje mesto našel ob levem zračniku, in zgolj enosmerno sprehajanje po podatkih – se pa po drugi strani odkupi večopravilni volanski obroč s komandami za ukazovanje avdiosistemu (ta je s paketom Intense nadgrajen z ozvočenjem Rockford Fosgate) in tempomatu ter z gumbi za govorno ukazovanje.

Večina voznikov bo v Lancerju našla primeren položaj za volanskim obročem, za resnično idealnega pa bodo pogrešali še nastavitev obroča po globini. Sedeži so dovolj natančno nastavljivi, udobni in oprijemljivi, da si zaslužijo mesto v Mitsubishiju z imenom Sportback.

Inženirji so mislili tudi na potnike zadaj; prostora tam res ne bi smelo primanjkovati, prej jih bo, zaradi skromne opreme, začela dolgočasiti vožnja. Če bo ta daljša ali celo večdnevna, pa se bo nekaj prostora za prtljago našlo tudi v zadku. Ta ni rekordno velik; zanimivo je, da o njegovi velikosti v prodajnih katalogih ne boste zasledili uporabnega podatka, je pa podobno velik kot pri limuzini (344 l), vendar z ogromno odprtino za nalaganje, zlahka ga je mogoče povečati (60 : 40) in v vseh primerih ima povsem ravno dno.

To je inženirjem uspelo z dvonivojsko zasnovo, torej se v njegovem dnu skriva še en prostor, opremljen s prekati za shranjevanje drobnarij, slabši strani zadka pa sta, da je dokaj plitek in da prostor ob levem boku zaseda velik nizkotonski zvočnik, ki spada v sklop ozvočenja Rockford Fosgate.

Ja, tudi japonski proizvajalci so že ugotovili, da je med vožnjo v avtomobilih ena redkih stvari, ki te lahko zabava, glasba. In če je ozvočenje kakovostno, je užitek toliko večji. Žal so pri Mitsubishiju pozabili na zelo pomembno stvar – zvočno izolacijo. 1, 8-litrski stroj, ki je pri Sportbacku trenutno vrh v ponudbi bencinskih motorjev in srednja izbira, če upoštevamo še dizla (2.0 DI-D), je v prostem teku prav neverjetno tih.

Ko se povsem umiri, se celo zazdi, da je nehal delovati. Zato pa z naraščanjem vrtljajev postaja vse glasnejši, kar je slišati tudi v potniški kabini. In ker je agregat tipični 'šestnajstventilec', ki zaživi šele v zgornjem delovnem območju, povrh vsega pa povezan še z ročnim petstopenjskim menjalnikom, bo večino svojih delovnih ur – sklepamo, da bodo po Sportbackih posegali predvsem živahnejši vozniki – preživel v območju nad 4.000 vrtljajih v minuti. Tam pa lahko avdiosistem preprosto ugasnete in se raje prepustite zvoku motorja. Čeprav ta še zdaleč ne spominja na kakšno Bachovo simfonijo, ki bi jo želeli poslušati v nedogled.

Za dobro mero športnih užitkov vas prikrajša tudi sicer tehnično izpopolnjen menjalnik z natančnimi in dovolj kratkimi gibi, ki pa zaradi predolgih prestavnih razmerij ne more kljubovati želenim živahnostim. Še posebej med prehitevanji in pospeševanji iz daljših, bolj odprtih ovinkov. Slaba stran petstopenjskega menjalnika pa je tudi, da na koncu vpliva na precej veliko porabo. Nam je pod deset litrov na 100 prevoženih kilometrov ni uspelo spustiti (najmanjše povprečje je znašalo 10, 2), v povprečju se je vrtela okoli 11, ob živahnejši vožnji pa je zlahka poskočila na 12 litrov in pol.

Toda ker govorimo o Mitsubishiju Lancerju z imenom Sportback in cenah goriva, ki vztrajno padajo, to ne bi smel biti razlog za zaskrbljenost.

Matevž Korošec, foto: Aleš Pavletič