Na kratko: Fiat Ducato Furgone 3.5H P2H2 2.3 Multijet 16V 130 Pack 2

Mojstri, ki jih radi imenujemo tudi espejevci ali dedejevci, so zanimivi ljudje. Med testom sodobnega Fiatovega dostavnika sem kar dva povabil na sovozniški sedež, saj sta se vrtela okrog moje trenutne pisarne kot mačka okoli vrele kaše. Prvi je takoj rekel, da je novejši toliko boljši (v smislu udobnejše in prijetnejše vožnje), da si ga bo prihodnje leto kar kupil, drugi pa je zamahnil z roko in suvereno zatrdil: »Nakup novega je izguba denarja, kupil bom rabljenega čez deset let, ko bo cena razumna.« Hmm, ali je bil prej šef večjega prevoznega podjetja?

Na testu smo imeli srednjo različico, upoštevajoč tako motor kot karoserijo. Če lahko pri novem Ducatu izbirate med dvolitrskim, 2,3-litrskim in trilitrskim Multijetom, ki zagotavljajo med 85 in 132 kilovati (ali bolj domačimi 115 do 180 'konji'), smo imeli na testu 2,3-litrski motor s 130 'konji'. Skupaj s šeststopenjskim menjalnikom s krajšo prvo prestavo je vsekakor vreden pozornosti, saj tudi polno naloženemu dostavniku sapa ne poide niti na daljših klancih. Če k temu dodamo še sistem Traction+, ki omogoča nežnejše speljevanje na mokrem klancu, in sistem za varno spuščanje po strmini (HDC), potem lahko predpostavljamo, da tudi v snegu ali makadamu ne bi smeli imeti težav. No, v poletnih dneh snega nismo srečali, pa tudi na terenski poligon se nismo zapeljali, saj je vendar dostavnik! A smo ga zato pošteno izkoristili.

Tudi pri tovornem prostoru je bil dostavnik v sivi sredini (med 8 in 17 m3), kar še vedno pomeni podaljšano medosno razdajo, višjo višino strehe in 13 kubičnih metrov uporabne prostornine. Do prostora s 3,7 metra dolžine in skoraj dvema metroma višine lahko dostopate zgolj skozi dvokrilna zadnja vrata ali desna bočna drsna vrata, v njem pa lahko peljete do 1,4 tone prtljage, seveda pa gre noter tudi evropaleta. Največji napredek novega Ducata, ki je na trgu že 34 let, je seveda v potniški kabini. Pohvalili smo osrednji zaslon, občutljiv za dotik, vendar na njem pogrešali navigacijo, pregledne merilnike in opremo, med katero nista manjkala niti sistem prostoročnega telefoniranja in tempomat. Zraven voznika lahko sedita še dva potnika, tisti srednji pa bo zaradi izdatnih odlagalnih površin imel težave z obolelimi koleni.

Poleg utorov za pijačo (tudi 1,5-litrske plastenke!) smo pohvalili še prostor s sponko za zapenjanje dokumentov (denimo delovnih nalogov), prav pa bi prišel še dodatni predal nad glavami potnikov, ki ga testni Ducato ni imel. Vožnja z novim dostavnikom je zelo prijetna in z veseljem sem ugotovil, da se pelje bolje kot nekateri (cenejši) osebni avtomobili. Do 110 kilometrov na uro je vožnja zelo udobna, pri 130 postane motor nekoliko glasen, zlahka pa bi šel tudi do 160 kilometrov na uro. Toda to ni več prijetno in tudi zavorna pot bi bila nekje pri državni meji, če bi začeli zavirati v Ljubljani. Šalo na stran, podvozje ne poskakuje, ko tovorni del ni naložen, in ne niha, ko ga polno obremenimo. Palec gor! Vožnja je zelo avtomobilska, saj morate paziti edino pri ostrih ovinkih, da greste kot avtobus z nosom dostavnika malce bolj naokoli.

Pri vzvratni vožnji smo se lahko oprli zgolj na parkirna tipala, kot lastnik pa bi takoj doplačal za kamero, ki bi prikazala še višje ovire. Ne pozabite, govorimo o povišani različici in nadstreškov je veliko več, kot bi si mislili. Dvodelni vzvratni ogledali omogočata primeren pregled ob bok vozila, nekoliko pa smo vihali nos ob dejstvu, da se gorivo lahko doliva le s ključem. Nerodno, zamudno in pri novih osebnih avtomobilih že pozabljeno. Če imate vsaj malo občutka za vožnjo, potem z vožnjo tega velikana ne boste imeli težav. Po celodnevni vožnji bosta vi in vaš hrbet ugotovila, da je novi Ducati prav prijazen.

bese­di­lo: Aljoša Mrak