Nissan Maxima QX 3.0 V6 ES AUT.

Verjamem, da se na veliki zelenici pred atrijsko hišo ameriškega družinskega očeta takšna Maxima dobro obnese. Je dovolj velika, črne barve in s kičastimi rumenimi odsevniki v odbijačih. Tudi pokromanih dodatkov, obrob in kljuk na vratih ne manjka. Samodejni menjalnik je v Ameriki tako ali tako nepogrešljiv in nenadomestljiv.

In pri tem dam Američanom popolnoma prav. Čez udobje ga ni! Avtomatika je v drugi generaciji Maxime narejena posebej za ta avtomobil. Ima štiri stopnje, skupaj z »over drive«, ki je nekakšna četrta prestava, vključi pa se s pritiskom na gumb na prestavni ročici.

Pri mestni vožnji v položaju D menjalnik torej uporablja samo tri prestave, kar pomeni večjo poskočnost in manj prestavljanja. »Over drive« pride bolj v poštev na avtocestnih odsekih pri večjih hitrostih, kjer je še ena prestava dobrodošla. Elektronski nadzor nad menjalnikom omogoča mehko prestavljanje brez nepotrebnih sunkovitih reakcij. Menjalnik ni povsem na ravni nekaterih evropskih (nemških) samodejnih menjalnikov zadnje generacije, trdim pa, da je vendarle zelo dober izdelek, ki lahko zadovolji tudi nadpovprečno zahtevnega uporabnika.

Dva dodatna podprograma za bolj športno in zimsko vožnjo omogočata še dodatne možnosti. Toda običajni samodejni program se od bolj športnega v praksi pravzaprav bistveno ne razlikuje. Bolj uporaben je zimski, pri speljevanju namreč uporablja višjo prestavo in tako preprečuje nepotrebne zdrse pogonskih koles. Zanimivo je, da Maxima kljub veliki moči nima posebnega elektronskega dodatka proti zdrsu koles, kot je na primer traction control. Na mokrih in spolzkih podlagah bi včasih prišel kar prav.

Z novo obliko so Maximo tudi podaljšali. V dolžino meri skoraj pet metrov! K 15 centimetrov večji dolžini so verjetno največ prispevali veliki odbijači, ki iz že tako dolgega nosu in zadka še posebej izstopajo. Pravijo, da je to koristno, saj oblika in materiali brez škode prenesejo lažje trke do hitrosti 8 km/h. Na parkiriščih ste torej že zmagali! Vendar vedite, da petmetrske ladje kljub »mehkim« odbijačem in kljub okretnosti ter relativno dobri preglednosti vseeno ne boste spravili prav na vsako parkirišče.

S 5 centimetrov večjo medosno razdaljo so inženirji pridobili več prostora v notranjosti. Pohvalijo se s 3, 5 centimetra več prostora tako na prednjih kot na zadnjih sedežih. In za povprečno visoke ga je res več kot dovolj. Tudi v širino. Podatek o notranji širini je sam po sebi zgovoren, občutek pa tudi. Volanski obroč s premerom 39 centimetrov bi bil marsikje drugje videti velikanski, v Maximi pa se zdi ravno pravšnji.

Ko že omenjam velikost, ne smem mimo velikanskega prtljažnika. S prostornino 520 litrov je kar za 80 litrov večji od tistega v prejšnji Maximi. Tudi odprtina ni ravno majhna, le odpreti ga ne boste mogli od zunaj. Pravzaprav lahko, le ugasniti bo treba motor in uporabiti ključ. Odprli ga boste lahko tudi z gumbom na voznikovih vratih. Mogoče še ena narodnost. Ne igrajte se z gumbi za odpiranje med vožnjo. Tako prtljažnik kot pokrov posode za gorivo ne bosta upoštevala, da se vozilo premika, in se bosta meni nič tebi nič poslušno odprla. Potem ne bo kazalo drugega, kot da ustavite in ju zaprete.

Zanimivi so merilniki. Brez osvetljave so nevidni tudi podnevi. Osvetlijo se šele, ko obrnemo ključ v kontaktni ključavnici. Sistem bi deloval popolnoma brezhibno, če ne bi bilo našega prometnega zakona o prižganih lučeh tudi podnevi. Podnevi je najmočnejša osvetlitev potrebna za dobro vidnost, ponoči pa premočno bode v oči.

Z reostatskim stikalom se da osvetlitev sicer dobro naravnati, vendar morate to početi vsako jutro in vsak večer. Prvič je zanimivo, po sto petinsedemdesetih ponovitvah pa prav lahko postane nadležno. Na žalost! Na žalost sta tudi digitalna ura in prikazovalnik klimatske naprave pri prižganih (sicer odličnih ksenonskih) lučeh in dnevni svetlobi slabo vidna.

Mogoče so to res malenkosti, ampak za nekatere moteče. Saj res, tudi stikala tempomata, upravljalnika radia in potovalnega računalnika na volanskem obroču so ponoči neosvetljena … Tale pa že malo pretirava, si verjetno mislite, ampak ne! Maxima sploh ni slab avtomobil, lahko pa bi bila še veliko boljša, če bi dodelali tudi detajle. Od nemške konkurence je res bistveno cenejša, vendar tudi to vedno ne odtehta. Se pač že spogleduje z avtomobilskim razredom, kjer sama cena mogoče niti ni več tako pomembna.

Nekoliko bolje je z razporeditvijo stikal in ergonomijo same armaturna plošče. Vse skupaj je dovolj dinamično in na dosegu rok ter oči, predvsem pa različni materiali in oblike dajejo nekakšno svežino in razbijajo monotonijo. Lahko bi rekel dovolj razgibano in zanimivo, kar pri Japoncih ni ravno pogost pojav. Veliko bolje se Japonci znajdejo z odlagalnimi predali. Meni so najljubši tisti okoli prestavne ročice in za njo. Če bi bili v prvem razredu osnovne šole, bi Maxima za to dobila veliko čebelico.

Maxima ne skopari ne z obliko ne z motorno ponudbo. Trilitrski V6 motor, v celoti iz aluminija, zagotavlja bogato zalogo moči. Že tako dober motor, ki je na ameriškem trgu zadnjih nekaj let veljal za enega boljših motorjev, so obdelali »finomehaniki«. Povečali so mu največjo moč, hkrati pa dosegli tudi boljše zmogljivosti pri nizkih vrtljajih motorja. Avtomobilu kljub zajetni masi ni mogoče oporekati živahnosti, seveda zahvaljujoč zmogljivemu motorju.

Druga plat te medalje je seveda poraba goriva. S povprečjem 13, 6 litra ne sodi ravno med varčne. Večino testnih voženj smo res opravili po mestu, tako da tudi tista do Maribora in nazaj ni mogla bistveno popraviti rezultata. Ampak če vas to kaj potolaži: tudi pri konkurenci ni na tem področju veliko bolje.

Dinamične lastnosti Maxime so kljub njeni velikosti presenetljivo dobre. V ovinkih se obnaša poslušno in nevtralno. Ne motijo niti neravnine. To pomeni, da so podvozje dobro na novo uglasili. Odlične so zavore, tako po občutku kot tudi po rezultatih naših meritev. Skratka, način vožnje, naj bo lagoden ali pa dinamičen, Maximi ne dela velikih preglavic.

To pa je tudi poglavje, s katerim se zgodba konča. Vožnja z Maximo je udobna, varna in zanesljiva. Če vas ne moti nekaj malenkosti, boste lahko presneto zadovoljni, če pa ste pikolovski, poglejte h konkurenci. Toda pazite, tudi tam niso brez napak!

Igor Pucihar

Foto: Uroš Potočnik