Nissan Micra 1.2 (59 kW) Acenta 5v

Nissanova nova Micra ni prvi, niti ni drugi, niti ni tretji avtomobil, katerega zunanjost močno označujejo polkrožne linije. Je pa zaenkrat med vsemi, ki jih vseeno še ni prav dosti, najmanjša in najmanj enako prikupna kot drugi.

Dokler nanjo zrete tako, da vidite vsaj del njenega boka, se vam vsiljuje misel »kupola na kupoli«, čisto malo pa spominja tudi na večno prikupnega Fiata 500. Tudi predstavili so Micro v Rimu, v topli Italiji, in podobnost s srčkanim starim Fiatom morda niti ni naključna. Malce zato, ker tako ali tako odkrito zahtevamo retro oblike, delno pa zato, ker so, kot pri Avto magazinu že pogosto ugotavljamo, avtomobili že preveč zrasli.

Več centimetrov zunaj (lahko) pomeni tudi več centimetrov znotraj, ampak - jih zares potrebujete? Micra, tale najnovejša, se je v primerjavi s predhodnico celo malce skrčila. Ne dosti, ravno toliko, da tako smemo zapisati. Tudi videti je nekaj manjša, ampak to le zaradi prav posrečenega videza.

Zunanja majhnost se zato čuti znotraj, a vsaj za normalno raščenega voznika in njegovega sopotnika ne bi smelo biti prostorskih težav. Micra je sicer zrasla na novi platformi, ki bo nekoč tudi Cliova, kar pomeni, da bi jo smeli tlačiti med tako velike avtomobile. Toda čemu? Menda bo na isti platformi nastal tudi novi Twingo in tale Micra je od sedanjega Twinga bolj odrasla. Filozofija, igra politike? Ja, če vas preveč zanese. Zato raje poenostavite: če je taka Micra vsaj za trenutek zbudila vašo pozornost, najprej preberite naše meritve notranjih razsežnosti, nato pa sedite vanjo in si odgovorite, ali vam je »konfekcijsko« dovolj velika.

Veliko besed? Morda so potrebne, da se Micre ne bi ognili že velikem loku le zato, ker ste nekje prebrali, da je manjša in majhna in vse to. Pustite se ji zapeljati in nam (in zaključkom naših opazovanj naključnih mimoidočih) verjemite, da je Micra do sedaj najprikupnejši »Japonček« na trgih stare celine.

Uau! V tem avtomobilskem razredu sicer ni (več) takšnih, ki bi se jim zaradi oblike izogibali, ampak z Micro je zavel svež veter, ki napenja isto jadro kot francoski C3. Vsi drugi se zato zdaj (bolj ali manj neupravičeno) zdijo dolgočasni. In, verjeli ali ne, večina raziskav nakupov osebnih vozil ugotavlja, da avtomobil prodaja njegova oblika. Vse drugo je postranskega pomena.

Če je res tako - je potem Micra »le« čedna? Ah, ne. Podobno (upam si sicer trditi, da za las manj) kot zunanjost prevzame notranjost. No, ne pričakujte preveč, skozi šipo ali še raje skozi odprta vrata vanjo pokukajte brez miselne obremenitve. Potem boste ugotovili, da je sicer pri nas tako grajana sivina lahko tudi nedolgočasna, da ima svetla sivina tudi več odtenkov in da je svetlih lahko tudi več drugih barv kot le siva, in po tistem hitrem skeniranju čez vidno polje si boste vanjo zares zaželeli sesti. Tako, da vidite, ali vas crklja.

Pri Avto magazinu ves čas trdimo: šele avtomobil, v katerem se dobro počutite, pride v ožji krog za nakup. In velja seveda tudi za novo Micro, le da (spet) trdim, da je verjetnost, da se boste v njej počutili dobro, zelo velika. Pretežno zaradi okolja, ki je igrivo resno, pa zaradi materialov, ki so (končno? ) po evropskem okusu, seveda pa tudi zaradi vsega preostalega, kar srečate v notranjosti.

Sedli boste na prijetno trde sedeže spodobnih mer in prijazne oblike; daljša pot na njih zato ne bi smela biti težavna. Volanski obroč je prijetno debel, res z dokaj debelima prečkama in res s komandami za radio za levi palec, a je v takšni kombinaciji (paket opreme) odet v usnje in dobro oprijemljiv. Le spuščajte ga ne preveč, saj vam bo lahko (odvisno od vaše velikosti) zakril pretežni del merilnikov. Tam proti desni, na osrednjem delu armaturne plošče, so trije sklopi. Na vrhu je neke vrste informacijski sistem z malce ponesrečenim prikazom in upravljanjem, ki terja nekaj privajanja. Takoj pod njim je radijski sprejemnik z gumbi v pastelnih odtenkih (ali pa so le preprosto beli? ), med katerimi je nekaj res nerodnih za upravljanje. Še niže je klimatski del, tisti, ki ima spet (večje in uporabnejše, predvsem pa na pogled simpatične) gumbe v enakem pastelnem odtenku, kot je radijski.

Prav pred sovoznikom je praktična kljukica, ki se sicer skrije v armaturno ploščo, izvlečena pa služi držanju vrečk. Nerodna je le njena lega - je natanko tam, kjer utegne biti sovoznikovo koleno, če ta sedi bolj naprej. No, tam je jasno tudi predal, ki je precej večji, kot bi sklepali glede na velikost Micre, pa še duhovito (in spet uporabno) je razdeljen v tri dele. Predal, resda velik, a veliko manj praktičen, je tudi pod sovoznikovim sedežem, do katerega pridete tako, da sedalni del dvignete. In to pomeni, da tam, ko želite brskati po njem, ne sme nihče sedeti.

Potem počasi zmanjka predalov, je pa še nekaj predalčkov, ki pa na žalost niso mehko obloženi.

Voznik utegne malce potarnati še nad dvema stvarema: nad neosvetljenim stikalom pomika zunanjih ogledal in nad električnim pomikom šip brez avtomatike. Res je sicer tudi, da je v kokpitu Micre le ena lučka (ki je lahko tudi usmerjena bralna za voznika ali za sovoznika), ampak lepo vas prosim . .

Tam na zadnji klopi ni prostorskih čudežev, čeprav bo tudi zdrav odrasli potnik preživel popotovanje od Litije do Čateža in še dlje. Le za glavo dolginov ni prav posebej dobro poskrbljeno. Spet nekaj več veselja je v prtljažniku. Ta je v osnovi sicer majhen, še polička nad njim je čisto kratka, a je kot tak več kot le zadosten pri opravljanju osnovnih potreb; recimo sobotnih nakupov špecerije.

Kakim daljšim potovanjem bo tudi kos, saj je naslonjalo (ne pa tudi sedalo) zadnje klopi tretjinsko zložljivo, celotna klop pa za kake dva decimetra pomična v dolžino. S tem se tudi prtljažni litri kar opazno povečajo, le potnikov ne more biti več pet; klop je sicer lahko v osnovnem položaju, le za noge povsem zmanjka prostora, saj gre klop vse do sredinske konzole med prednjima sedežema.

Ko bodo dame, ki bi jim morala biti Micrica še posebej všeč, prišle do poglavja o mehaniki, ga bodo najbrž preskočile, a po krivici; mehanika je namreč tista, ki daje avtomobilu dušo. V primeru Micre to pomeni, da bodo tudi nežne roke (ki so, da ne bi spet poslušal o šovinizmu, lahko tudi moške ali fantovske) rade sedle za volanski obroč in v vožnji uživale. Micra ima namreč v tem razredu gotovo najboljši volanski mehanizem, ki sicer res ni dirkaško neposreden, je pa dovolj natančen in prijazen: pri počasni vožnji je volan mehak, pri hitrejši pa trši.

Drugi del mehanike je njen pogonski sklop. Najprej navduši menjalnik, kjer nikakor ne najdemo niti najmanjše zamere: gibi so dovolj kratki in natančni, ročica je v svojem položaju vselej čvrsto vpeta, pretikanja so lahko tudi hitra in vklop prestav je vedno lahkoten. Vrhunska lekcija vsej konkurenci! No, res je pri zunanjih minus 15 v začetku trd, ampak takrat je trdo marsikaj mehanskega in še kaj drugega. Ja, tudi mali motorček se hitro ohladi, a se celotna mehanika tudi hitro ogreje (kar nekako pomeni, da začne tudi znotraj hitro greti) in prične delovati, kot se spodobi.

Motorček torej, za katerega niso predvideli kazalčka temperature hladilne tekočine, je tudi svojevrsten biserček. Ima le 1, 2 litra in, okej, res je Micra majhna, ampak taka kombinacija bo pokazala nekaj slabosti šele na avtomobilski cesti, ko bo Micra natrpana z ljudmi in ko boste preskušali njeno potrpežljivost v doolg klanec. Do takrat bo navora in moči vedno dovolj: v mestu je lahko poskočen, zunaj mesta odziven in na avtomobilski cesti zmogljiv ter hiter. Motor je tudi dolgo zelo tih (zaradi česar boste pri avtocestnih omejitvah najprej zaslišali piš vetra) in tudi ob priganjanju dokaj varčen. Vsekakor pa velja, da je v tej karoseriji optimalen, kar z drugimi besedami pomeni, da se zanj splača potruditi ob nakupu.

Mala Micra je tudi brez tega, da pod povečevalnikom ogledujemo njene zmogljivosti, prijetno vozen avtomobilček, seveda v prvi vrsti zaradi okretnosti in dobre vidljivosti naokrog. Potem se (ali pa že čisto v začetku) prikupi še z uboganjem brez dotika. Se pravi, da ne zahteva ključa. V svojih ključavnicah, namreč. Ključ morate imeti, a le nekje pri sebi, potem pa gumbek na vratnih kljukah odklene voznikova ali vseh pet vrat, motor pa preprosto zaženete z vrtenjem gumba tam, kjer ste sicer navajeni vrteti ključ.

Kako uporabna in prikupna! Saj, pravite, nič pretresljivo novega. Ja, že, ampak v tem razredu in za ta denar tega zaenkrat ne morete dobiti drugje kot pri Nissanu. Zdaj vem, da si marsikdo puli lase, ampak iste stvari so pač za nekoga dobre, za drugega pa slabe novice. Za malo kupolico so brez dvoma dobre.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič