Nissan Micra 160 SR

Zdaj ga ima. Številska oznaka v imenu sicer (žal) ne pomeni konjskih moči, temveč s faktorjem 10 deljeno prostornino motorja, a verjemite, da je to za takšen avtomobilček povsem dovolj. Vsaj za tisto, da tej Micri SR lahko brez dlake na jeziku rečemo športen avtomobil.

Ob zasuku ključa se sicer ne zasliši nič obljubljajočega; motor mirno steče in ne proizvaja športnega zvoka. Trušč začne pravzaprav bolj zaznavno naraščati nad 4.500 motornimi vrtljaji, kar pomeni v peti prestavi okrog 150 kilometrov na uro, kar spet pomeni, da se med normalno vožnjo lahko potniki brez težav sporazumevajo.

Je pa tale motor lep primerek odličnega športnega značaja. Brez kakršnihkoli nenadnih skokov v zmogljivostih te zvezno naraščajo od prostega teka do rdečega polja na merilniku vrtljajev, ki se prične pri številki 6.500. Elektronika ustavi vrtenje še 300 vrtljajev više in tudi do tja ga je prijetno vrteti, saj mu zmogljivosti še ne upadejo toliko, da bi dajal občutek, da trpi - prav nasprotno! Zvok, ki ga oddaja motor, sicer ni ubijalsko čudovit, je pa vseeno takšen, da športno navdahnjenega voznika kar prisili, da vztraja vsaj do rdečega polja. Zdi se, da z naraščajočimi vrtljaji vse bolj zdravo diha. In prav to je verjetno eden pomembnejših vzrokov za pravo športno počutje.

Ampak ni le zvok; motor tudi vse bolj izrazito vleče pa tudi prestave so si dovolj blizu, da je užitkov, ki izhajajo iz pogonskih zmogljivosti, vselej veliko, in sicer v športnem smislu ’več vrtljajev, več užitka’. Menjalnik ima (le) pet prestav in iz čistega imidža bi jih lahko imel tudi šest, a bi bilo to tako tehnično nepotrebno kot tudi ekonomsko nesmiselno. Menjalnik namreč odlično pokriva motorne zmogljivosti, kar pomeni, da je njegovih pet prestav preprosto dovolj. Za normalno vožnjo ali za divjanje, če že tako hočete. In pri tem se zdi menjalnik še dokaj kratko izračunan, saj motor tudi v peti prestavi (in celo rahlo navkreber) kar opazno pospešuje, Micra z njim pa lepo nabira hitrost.

Lepa lastnost motorja je, da če (ko) voznik ni pri volji, vseeno ne trpi.

Dokler se vozi do kakih 3.500 vrtljajev ročične gredi v minuti, se zdi, kot da tole Micro poganja prijazen motor s povprečnimi zmogljivostmi. Lahko pa vztraja v posamezni prestavi; če na primer četrto ’vleče’ do prekinjevalnika, bo to pomenilo 180 kilometrov na uro na merilniku hitrosti, v peti prestavi nato vrtljaji padejo na 5.400 v minuti. Če vas zanima, koliko zmore v peti prestavi, bo treba potrpeti, da se motor zavrti do 6.000 vrtljajev v minuti, ko bo merilnik hitrosti pokazal okroglih 200 kilometrov na uro.

Predstavljajte si: na kratki karoseriji so kolesa postavljena na konceh, koloteka sta precej široka, težišče je dokaj nizko, volan je natančen in neposreden, podvozje je odlično. Dodajte še zmogljivosti motorja in prav lahko si je predstavljati občutke v ovinkih; manjši je njihov polmer, večji so užitki. Še lepše pa se zdi, ko se prične kak voznik v svojem Beemveju 318i repenčiti, pa se vseeno hitro manjša v vzvratnem ogledalu takšne Micre . .

Nekaj dodajo tudi druge ’malenkosti’, na primer dober položaj za volanom (čeprav se obroč žal nastavlja le po višini), merilniki na beli podlagi s skalama do 8.000 ter do 220 (čeprav manjka merilnik temperature hladilne tekočine) in lahkotno pritiskanje stopalke plina in zavore hkrati (čeprav stopalke same po sebi niso nič posebnega). Povsem idealno pa tudi ni vse skupaj; vrtljaji motorja moteče vztrajajo nekaj trenutkov po odvzetem plinu in volan se zdi še posebej ob močnem pospeševanju (do vključno tretje prestave) premehak za pravi športni občutek.

Manj športna, kot hočeta dajati vtis na prvi pogled, sta tudi sedeža, pravo športnost pa voznik občuti zaradi kratkosti vozila in dokaj togega podvozja, ko je pri večjih hitrostih (in na primer pri močnejšem bočnem vetru) treba smer nekoliko bolj izrazito popravljati z volanom. In končno: prav nič športna ni v tej Micri samodejna klimatska naprava, ki bi bila lahko tudi ročna; učinek bi bil enak, cena pa vsaj nekoliko nižja.

V preostalem pa je takšna Micra enaka, kot so druge, cenejše in manj zmogljive; ima pameten ključ in posledično lahkotno vstopanje ter zagon, ima nerodno po višini nastavljiv sedež (dviguje se le zadnji del sedala, kar pomeni, da se z dvigovanjem manjša kot sedala), ima skoraj nevarno postavljen gumb (v merilnikih! ) za upravljanje potovalnega računalnika in ima prijetno majhen (čeprav spet ne tako majhen, kot bi morda pričakovali) obračalni krog. In seveda: pomično zadnjo klop, a tudi na ta način vselej majhen prtljažnik.

Vedeti (ali spomniti se) je namreč treba: še posebej pri manjših avtomobilih makro športnost vedno stane: v denarju in v odrekanju med uporabo. Če tisti športni občutki to odtehtajo, potem sploh ni težav.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič