Nissan Murano 3.5 V6 Premium

Murano je sicer otok v našem Jadranskem morju, malce predaleč za beneškega gondoljerja, a dovolj blizu za čolnič taksi, otok, ki si ga marsikateri Američan neizmerno želi obiskati. Je pa tudi veliko Američanov, ki bi radi imeli Nissana Murana, najverjetneje zato, ker se zdi, da se ne drži nobenih 'mainstream' oblikovalskih trendov, a je vseeno videti skladen, čeden in zanimiv.

Murano jasno ni prvi veliki prestižni terenec, primat mu je veliko prej vzel Range Rover, je pa eden tistih, na katerega se pogosto spomnimo, ko beseda nanese na tovrstne avtomobile. Najbrž je prvi do konca izpilil ozadje besede prestižni in se najbolj oddaljil od ozadja besede terenec. In vse to prinaša na svoj značilni način.

Prav zato (in seveda tudi zato, da ugaja Američanom in Japoncem) ima na primer ogrevana tudi zadnja sedeža, notranjost odeto v usnje, prijetno na otip, zvočniški sistem Bose, pametni ključ (škoda le, da ni tako pameten kot Renaultov, ki za odklepanje in odklepanje ne potrebuje gumbov, ampak le prisotnost človeka s ključem v žepu) ter po ameriškem vzoru ukrojeno voznikovo okolje.

Tudi zares veliki, lahko bi jim rekel kar frajerski merilniki z zanimivo osvetlitvijo spadajo sem, čeprav morda ­živo rdeča (kazalčki) in oranžna (obroba merilnikov) nista najbolj posrečena barvna kombinacija. Pa tudi vtis razkošja, ki ga daje občutek prostornosti za volanom, takoj spomni na Ameriko in njene razvade.

Evropejec je glede tega pogosto vsaj malo bolj zahteven. Zadovoljen bo, ker tisti nesrečni gumb za sprehode po podatkih potovalnega računalnika ni znotraj merilnikov (kot pri nekaterih Nissanih), ampak na njihovem zunanjem (desnem) robu, pa tudi to, da je gumb en sam (enosmernost gibanja med podatki), ni tako hudo, saj je nekaj podatkov prikazanih v paru pa se človek laže (beri: hitreje) znajde.

Niti najmanj ga ne moti električna nastavljivost volanskega obroča, tudi gumbi za upravljanje navigacije, telefona (Bluetooth) in avdiosistema dobro 'padejo' pod prste, nedvomno pa se bo obregnil ob nekaj stvari, ki jih imajo evropski izdelki zasnovane bolj modro.

Zakaj? Ker je tudi tu samodejni pomik namenjen le voznikovi šipi, ker dvig sončne strehe odpre tudi roletki (kaj pa, ko je sonce močno? ), ker nekaterih opisov gumbov klimatske naprave sploh ni mogoče videti (a se k sreči funkcij gumbov človek hitro navadi), ker so štirje od šestih gumbov levo na spodnjem delu armaturne plošče povsem nevidni vozniku (tule se tudi na navado ne da posebno zanesti) in ker nima zvočnega parkirnega pripomočka.

Ta bi bil hudo pripravna reč, sploh pri tej karoseriji, je pa kljub temu nekaj pomoči: zadaj malce pomaga kamera, posebej pohvalna pa je dodatna kamera v desnem zunanjem ogledalu, ki daje dobro sliko okrog prednjega desnega kolesa.

A recimo, da čedna bež notranjost z nekaj mrtvo rjavimi odtenki, črnine, kroma in titana precej bolj dvigne 'či' voznika in potnikov, čeprav je prav ta svetlost kriva, da se znotraj hitro opazi tja prinesena umazanija.

Veseli bodo tudi potniki druge vrste, ki jim kolen ne bo treba porivati v sedeže in ki jim je namenjen velik predal, in vesel bo vsakdo, ki bo nakladal reči v prtljažnik, saj se njegova vrata odpirajo in zapirajo električno, sedeži zadnje klopi pa se zložijo tudi ob pomoči gumbov v prtljažniku. In vesel bo gospod, katerega gospa bo s tržnice prinesla kup vrečk, katerih vsebina se potem običajno valja po tleh, tu pa jih lahko zatakne ob pripravno zasnovano domislico v prtljažniku.

Veselju je namenjena tudi mehanika. Ne, ni za hitre vožnje skozi ovinke, saj se karoserija pri tem precej nagiba, sedežne opore na bokih pa je premalo (pa še usnjeni, torej drseči so); Murano je od začetka vabil tiste, ki imajo radi udoben (torej tudi glede podvozja, ki lepo blaži vse jame in grbine), a po potrebi živahen in hiter avtomobil.

Motor je dovolj zmogljiv, samodejni neskončnostopenjski menjalnik CVT (s sklopko vred) pa tudi dovolj hiter, da se Murano z mesta bliskovito zgane in hitro pospeši do hitrosti, ki so precej nad zakonsko dovoljenimi.

Kombinacija samodejnega menjalnika in bencinskega stroja sicer ni posebno uspešna pri porabi (testno povprečje je rezultat precejšnjega priganjanja), je pa pri zmerni vožnji na robu predpisov kakih 12 litrov na 100 kilometrov tista vrednost, ki ji kaže verjeti.

Motorjem, ki so kombinirani s samodejnim menjalnikom, je težko natančno določiti lastnosti, zagotovo pa lahko določimo, ali je dovolj zmogljiv ali ni. Tale v Muranu je takšen, da mu lahko očitamo le lenost pri strmih vzponih, sicer pa je brez pripomb.

Menjalnik je tipičen CVT: kolikor plina, toliko vrtljajev (in žal tudi trušča), in dodaten športni program je, če izvzamemo vztrajanje pri višjih vrtljajih ob odvzetem plinu in/ali pri vožnji navzdol, bolj ali manj nepotreben, tako da ga v splošnem nismo pogrešali.

Z mesta se zna tale Murano urno pognati, kar je bolj kot za dirko od semaforja in do njega pomembno za hitro speljevanje pri zavijanju levo ali vključevanju v promet. CVT omogoča tudi ročno pretikanje med fiksnimi prestavami; takrat in še posebej pri višjih vrtljajih lepo in hitro pretika, dokaj dolga prestavna razmerja pa so kriva, da Murano izgubi precej živahnosti.

Čeprav se motor tudi v ročnem načinu zavrti do 6.400 vrtljajev v minuti (takrat menjalnik samodejno pretakne navzgor), pravzaprav ni kosa mehanike, ki bi podpirala privzdignjeno športnost vožnje. Volan je dovolj natančen, a se, kot rečeno, karoserija precej nagiba, ESP pa hitro in izdatno vskoči že pri najmanjših zdrsih.

O pogonu, ki je stalni ali po izbiri (za dobre razmere pod kolesi in za varčevanje z gorivom) samodejno priključljivi štirikolesni, pa je težko kaj več zapisati; v suhem vremenu, kot je bilo v času testa, ga na asfaltu preostala mehanika in elektronika ne pustita pripeljati do roba, makadam pa še zdaleč ni okolje, ki bi bilo primerno za videz in značaj Murana.

Od prve predstavitve Murana je z gore Fudži preteklo ogromno vode, medtem se je rodilo veliko takšnih in drugačnih tekmecev, a Murano ostaja zvest sebi. Ja. Nekaj posebnega.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič