Nissan Pathfinder 2.5 dCi SE

No, mi smo z njim obredli marsikateri kolovoz, preplavali blatne luže ter odšli po gobe v bližnji gozd, preizkusili pa smo ga tudi na stezi za motokros v italijanski Malpensi, kjer sicer redno prirejajo dirke za svetovno prvenstvo. In tam je, glej ga, zlomka, prevozil kar vse klance in strmine, prizanesli smo mu samo s skoki. To smo prepustili dirkačem na motociklih.

Skratka, ves čas, ko je bil avtomobil pri naši hiši, ni manjkalo zabave in adrenalina. Moramo priznati, da nas je Pathfinder navduševal že od prvega dne naprej. Najprej s svojo pojavo. Moderne linije se kažejo v njegovih ostrih, bolje rečeno odločnih potezah. Oblin, ki bi avtomobil navidez pomehkužile, na njem ni! Pri Nissanu so dobro ujeli oblikovno nit hišnih terencev, saj takoj, ob prvem pogledu nanj, postane jasno, v katero družino sodi. Maska je tako nezmotljivo masivna, z okroglim znakom in režama, ki s kromiranima stebričkoma tvori obliko črke v.

Dokaj pokončna šipa, ki tudi zato postreže z odlično preglednostjo naprej izza volanskega obroča, daje obris terenca, kar pa je zelo jasno tudi ob pogledu z boka. Velike stranske šipe kvadratastih oblik niso samo praktične, ampak tudi pripomorejo k agresivnemu, a terensko minimalističnemu videzu. Nič kiča, nič poševnin in spuščajočih se zadkov, le odrezan zadek, kjer se skriva velik prtljažnik s šestim in sedmim sedežem, ki sta sicer dobro skrita v dnu prtljažnika in potrpežljivo čakata na svoj klic dolžnosti, ko je potrebno prepeljati sedem ljudi.

Vemo, da se o všečnosti oblike veliko ljudi težko popolnoma strinja, toda mi bomo tokrat poudarili, da nam prav ta Pathfinder s svojo prepoznavno pojavo in markantnostjo, ko so drugi avtomobili videti kot avtomobilčki, vzbuja same pozitivne občutke. Menimo, da so z obliko zadeli v polno. Avto jasno pokaže, da je terenec, obenem pa z detajli, kot so na primer šestkraka lita platišča, tudi nakazuje, da se njegova uporabnost nadaljuje tudi potem, ko iz blata zapeljemo na asfalt.

Ko smo že pri raznovrstni uporabnosti: morda se bo pripetilo tudi vam, toda pozornost velja, ker se Pathfinder s tako mehkobo in lahkoto pelje po razritih makadamih in blatnih kolovozi, smo pravzaprav kar malce pozabili, da je avto umazan in si pri izstopu kot avtomobilistični prvošolčki, ali še bolje kot vajenci, popacali hlače na blatnem pragu. »Ups, spet bo treba prati! « Pri izstopu je s sedeža do tal kar daleč in je potrebno iztegniti noge dlje kot pri običajnih avtomobilih.

Vstopanja v eno nadstropje višji avto (v dolžino meri 4, 74, v višino 1, 78 in širino 1, 85 metra), smo se torej morali malce privaditi. Prav nič privajanja pa nismo potrebovali v Pathfinderjevi notranjosti. Ergonomija je glede vseh osnovnih postavitev stikal, gumbov, razmerja med volanom, sedežem, stopalkami in dostopnostjo številnih predalčkov za drobnarije preprosto odlična. Res nimamo niti ene same samcate graje. Merilniki so pregledni, z enostavnim potovalnim računalnikom, ki postreže z malce skopimi, a vsekakor osnovnimi koristnimi podatki.

Na malem zaslonu najdemo dva dnevna števca prevoženih kilometrov, prikazovalnik skupne povprečne porabe goriva, povprečne hitrosti, zunanje temperature, ure, teoretičnega dosega s preostalo količino goriva. Z avtoradiem, ki premore CD-izmenjevalnik za šest zgoščenk, se upravlja prek gumbov na volanskem obroču. Na desni strani obroča so tudi gumbi za nadzor tempomata, ki se je izkazal s prijaznostjo do uporabnika, zato smo ob vsaki vožnji po avtocesti tudi pogosto posegli po tem pripomočku.

Na daljših poteh se je Nissan izkazal z udobjem tako za voznika (enostaven, a pregleden delovni prostor) kot preostale potnike. Teh je, kot rečeno, v tem avtomobilu lahko do sedem. A tu moramo opozoriti, da je na zadnjem paru sedežev za povprečno velikega odraslega potnika malce premalo prostora za kolena. Udobja je malo, kar pa še ne pomeni, da se na zadnjem sedežu ne bi mogli peljati dlje kot pol ure. No, kakšna ura vožnje na zadnjem sedežu pa vsekakor spada v zgornjo časovno mejo razumne uporabe.

Če smo začeli tam, kjer je najmanj udobja, končajmo tam, kjer ga je največ. To je vsepovsod drugje v tem avtomobilu. Sedenje na sprednjih sedežih navdaja z občutkom superiornosti (visoko sedenje, veliko prostora v širino in za noge), zadaj pa je prostora več kot v limuzinah višjega razreda. Pathfinder se lahko pohvali tudi z zelo prilagodljivo notranjostjo. S poklopljenimi sedeži (ti so nameščeni posamezno in ne kot deljiva klop) v drugi in tretji vrsti dobimo prtljažnik z ravnim dnom, kamor lahko spravimo tovor do 2, 8 metra v dolžino.

Čudovita Nissanova pozornost pa je tudi namestitev kar dvanajstih pritrdilnih kljukic! To je še ena od malenkosti, ki ti na terenu ali pri tovorjenju večje količine prtljage pride zelo prav. Prtljaga je tako stabilno pritrjena z mrežo ali trakovi. Na terenu, kjer bi prtljaga sicer poskakovala po prtljažniku, je to tisti del opreme, ki pripomore k bolj sproščeni vožnji in dobremu počutju. Za vse tiste avanturiste, ki se nameravajo s tem terencem zapeljati tudi v kakšno pustolovščino, so pod srednjo vrsto sedežev namestili tudi dva skrita predala, kamor lahko skrijete denar ali osebne dragocenosti.

Kaj pokaže med vožnjo? Torej tega, da je terenec s pogonom na zadnji par koles ne skriva. Izdaja ga predvsem velik rajdni krog, ki je značilen za terenska vozila, na zelo ovinkasti cesti pa se med živahno vožnjo čuti malenkost tiste okornosti, ko podvozje ne zmore takoj slediti ukazom voznika in zato prihaja do nagibanjem karoserije. A upoštevajoč, da na terenu med vožnjo po razumno zahtevni podlagi (avto nima zapor diferenciala, ampak samo reduktor), praktično ni prave ovire zanj.

Do zidanice ali vikenda na vrhu hribčka, do koder pelje traktorska pot, Pathfinder na primer zmore v večini primerov kar samo z zadnjim pogonom. Nedvomno je to eden najboljših terencev, ko govorimo o voznosti in zmogljivosti na terenu in cesti, malo je avtomobilov, ki bi tako dobro opravljali svojo nalogo na obeh podlagah. Štirikolesni pogon je nadzorovan elektronsko, voznik pa lahko izbira med pozicijo vrtljivega gumba (ta je lahko dosegljiv pred ročico menjalnika) 2WD, torej s pogonom samo na zadnji par koles, položajem Auto, kar pomeni, da elektronika samodejno nadzira stopnjo oprijemljivosti koles in uravnava navor motorja med 100-odstotnim zadnjim pogonom in 50/50-odstotnim pogonom na prednja in zadnja kolesa.

Položaj gumba na 4H blokira diferenciale v način razporeditve pogona spredaj/zadaj 50/50, 4L pa pomeni vklop reduktorja, kar poveča prehodnost na zelo zahtevnem terenu. Največji naklon, ki ga Pathfinder premore, je 30°, vendar ob dejstvu, da je avto zasnovan tako, da brez škode na odbijaču zmore premagati kot približevanja do 33° (spredaj) in kot oddaljevanja do 26°.

Motor, 2, 5-litrski turbodizel s 174 KM (največjo moč doseže pri 4.000 vrt/min) in kar 403 Nm navora (pri 2.000 vrt/min), je pravi delovni stroj, ki mu nikoli ne zmanjka sape. Avto tako požene do 175 km/h, kar je za gmoto, ki se mora premikati skozi zrak, že zelo hitro. A pri tem je najboljše to, da sploh ne porabi veliko goriva. Na testu smo mu pri največji obremenitvi izmerili porabo 11, 9 litra na sto kilometrov, a tu govorimo res o neusmiljenem priganjanju. Najnižja poraba je znašala 9, 2 litra, to pa je bil rezultat daljše vožnje po avtocesti z veliko mero uporabe tempomata.

Skupno testno povprečje je tako naneslo 10, 5 litra plinskega olja na 100 kilometrov. To za terenca s skoraj 2, 2 tone skupne mase ni veliko. Navdušil nas je tudi menjalnik, ki sodi med najboljše, ko govorimo o terencih. Prestavna razmerja dobro sovpadajo z navorom in močjo, kar prinaša malo poseganja po prestavni ročici, v velik plus pa mu lahko štejemo tudi šesto prestavo, ki se je izkazala za zelo uporabno na avtocestah.

Ko potegnemo črto pod to, kaj avto ponudi za 9, 37 milijona tolarjev (osnovni Pathfinder stane 8, 2 milijona tolarjev), lahko rečemo, da ima ves luksuz, prostornost in varnost limuzin (EBD, ojačevalnik zavorne moči, ESP, ABS in zračne blazine tako spredaj kot vzdolž obeh strani), moderen in zelo markanten videz, odličen motor s solidnim menjalnikom, predvsem pa zmogljivosti, ki gredo v korak z limuzinami, in veliko samozavesti, ko je potrebno zapeljati na teren.

Nedvomno je ta Nissan naredil dober vtis, ki ga je žal čisto malo pokvaril s trdim odpiranjem kljuk (pri avtomobilu za ta denar si tega ne bi smeli privoščiti), kar pa za marsikoga lahko predstavlja že dlakocepstvo. Sicer pa je prava cestno-terenska dvoživka.

Peter Kavčič

Foto: Peter Kavčič, Massimo Zanzani

motokrosist v zraku: Alec Puzar, večkratni svetovni prvak