Nissan Patrol GR 3.0 DI Turbo Automatic LWB

No, s Patroli šeste generacije imamo pri Avto magazinu že kar nekaj izkušenj. Predvsem dobrih. Patrol je tisti terenec, s katerim lahko čisto resno skočite meter v višino in pet metrov v dolžino, pa ne bo le mehko in nežno pristal, temveč bo po skoku (ali večkratnih zaporednih skokih) tehnično prav tak, kot je bil pred tem. Brez povešenih obes, brez podrte geometrije prednjih koles, brez izgubljenih ali polomljenih delov.

Patrol je tisti terenski kombi, ki je ravno prav visok, da s trebuhom ne naseda pogosto. Obut v dobre gume bo zato velikokrat zahteval le vklop štirikolesnega pogona, da bi se prebil prek blatne ovire. Težko kar posplošim, ampak Nissanovi terenci so na naših testih že nekaj časa obuti v gume s škorpijonom na boku (Pirelli) in kombinacija se je že prevečkrat izkazala za odlično, da bi to lahko pripisal trenutnemu spletu okoliščin. »Naš« preskusni poligon za najbolj ekstremne razmere je tako tudi tokrat izgubil proti Patrolu. Ta je namreč povsem z lahkoto premagal vse ovire: globoke luže, živo blato, strmine, bočne nagibe in njih kombinacijo.

Patrol je tudi tisti terenec, ki mu v podatke zapisana obljubljena dovoljena globina vode ne dela nikakršnih preglavic. No, Patrol ima eno napako. Vpetje prednje registrske tablice vzdrži le en prehod prek globoke vode. Drugič popusti in tablica odpade. Dvakrat preverjeno. Vrtinec vode, ki ga pri gibanju skozi pol metra globoko vodo ustvari prednji del, jo mimogrede odtrga. Če to odštejete (ali če se na to že prej pripravite, recimo s čvrstejšim vpetjem tablice), Patrol tudi tu ne odpove. Še posebej dizelsko gnano vozilo je za vodo manj občutljivo, saj za vžig ne potrebuje električne napeljave. Še tedaj ko voda zalije izpušno cev, motor mirno prede naprej in uboga vse voznikove ukaze.

Takole klen terenec bo verjetno vzbudil strah in spoštovanje. In navsezadnje, tako je prav. Hudič tehta kar lepo prek dve toni (prazen! ) in pod na videz še vedno dokaj grobo terensko karoserijo se skrivajo čvrsta šasija in nanjo vpeti dve togi premi. Po drugi strani pa ni tako »nevaren«. Tudi strahopetec bo, potem ko bo sedel za volanski obroč, skusil, da je upravljanje Patrola lahkotno delo. Volan s kroglicami, seveda močno servoojačan, ni dirkaško natančen in neposreden, raje nasprotno, a takšen je ravno pravšnji za naloge, ki jim mora biti Patrol kos. Pri vodenju te za mišji repek daljše od petih metrov dolge zverine velja biti pozoren le na to - na dolžino. Naj bo še tako presenetljivo (glede na dolžino) okreten, pet metrov je le pet metrov. Vsaka gospa ve, da je dolžina lahko hudič.

Dobra stran tega terenca ni le odlično premagovanje terena, tudi na asfaltu je Patrol lahko odrešeniški. Pločnik? Ha! Sneg na strmini? Pih! In odkar ima Patrol nov motor: potovanje? Več kot le znosno! Motor ima tri litre prostornine, lepo največjo moč in ohoho navora. Blatno strmino, če se smem za trenutek vrniti na teren, ki je peš niti v sanjah ne morete prehoditi, Patrol premaga kar v prostem teku. Sam. Elektronika skrbi le, da vrtljaji ne padejo pod prosti tek, pa gre.

Nazaj na cesto. Prejšnji turbodizli so bili zelo dobri na terenu, a kar malce težki za potovanja. Zdaj Patrol na ravni cesti razvije lepo hitrost, tako da ste lahko tudi na avtomobilski cesti kaznovani, pa tudi v klanec se ne bo hitro utrudil. Zaradi terenu prirejenega podvozja se bo v hitrejših ovinkih kar lepo nagibal, toda brez panike! Dokler boste pravilno sukali volanski obroč in dokler ne boste zahtevali nemogočega, bo Patrol dobro »stal na tirnicah« in se kosal tudi z osebnimi avtomobili. Šele pretirano spolzka podlaga bo povzročila oddrsavanje zadka, dokler ne boste vklopili pogona k vsem štirim kolesom. In motor bo večino časa zmogel izpolnjevati želje in kaze voznika.

Novi štirivaljnik, ki ima kar štiri litre prostornine, ima velike bate s še več giba. Od tod navor. No, zjutraj, ko je mraz, terja nekaj potrpljenja, da se ogreje pred zagonom, kasneje je predgrevanje zelo kratko. Ko je topel, je presenetljivo miren. Tudi v prostem teku, ko je kazalček na števcu vrtljajev bliže številki 500 kot 1000(! ), je tresljajev v kabino zelo malo. In navsezadnje je tudi poraba goriva, če upoštevate maso, čelno površino, aerodinamični količnik in dejstvo, da smo več prevozili po terenu kot po asfaltu, spodobna.

V kombinacijo mehanike se nova možnost, samodejni menjalnik, prav lepo poda. Menjalnik ima sicer staro zasnovo s tremi stopnjami prenosa in z dodatno prestavo navzgor (overdrive), a je pošteno elektroniziran, hiter pri pretikanju in hkrati dovolj nežen med temi manevri. Neljubo cukanje je komaj opazno. Izkaže se še posebej na terenu, no, tudi na cesti. Ni uspešnica zadnje tehnike, kljub temu pa ga z lahkoto priporočam.

Takšen Patrol, kot je bil testni, je verjetno eden najdražjih možnih: zaradi dolge medosne razdalje, samodejnega menjalnika, strešnega okna, v usnje odete notranjosti in še česa. Počutje v njem je dobro, dokler ne postanete pikolovski. Patroli so namreč ergonomsko nedorečeni (kar je pravzaprav tipično za večino terencev): ročica menjalnika je štorasta, stikala so neenotnih oblik in nelogično razmetana po armaturni plošči, tudi gumb za daljinsko odklepanje na ključu je neroden in vidljivost nazaj je trikrat otežena, in sicer zaradi deljenih zadnjih vrat, zaradi slabega (le enega) brisalnika na njih in zaradi slabotne vzvratne luči.

Ves čas pa ostaja dober občutek, da se Patrol po večini podlag premika z lahkoto. Če ste še tako zahtevni na terenu, imate poleg le štirikolesnega pogona še vrsto dodatnih pomagal: reduktor, zaporo zadnjega diferenciala in odklop zadnjega stabilizatorja. Če potem ne bo šlo, najbrž tudi s katerim drugim terencem ne bo šlo.

Da pa je Patrol dober na asfaltu, pa ugotovite, še preden zapeljete na teren.

Vinko Kernc

Foto: Uroš Potočnik