Nissan Primera 1.9 dCi Visia

Primera je sicer zelo zanimiv avtomobil: še vedno nevsakdanjega zunanjega videza, predvsem pa od daleč prepoznaven in nič več ’sivo’ japonski.

Sivino bi lahko vzeli tudi dobesedno, brez narekovajev: notranji ambient je namreč daleč od še nedavno pregovorno pustega japonskega povprečja, svetel, a ne siv, prostoren, zanimiv, dovolj ergonomski in lepih oblin, kjer posebej izstopajo zelo dobro berljivi merilniki sredi armaturne plošče in skladen prehod armaturne plošče v vratne obloge.

Slika ni popolna: na (sicer že v osnovi barvnem) velikem osrednjem ekranu ni dovolj hkrati prikazanih informacij, čeprav je prostora dovolj, trušča v notranjosti je kar precej (motor, turbopuhalo, piš vetra pri večjih hitrostih), a spet ne toliko, da bi bilo to posebej moteče, luknja v prtljažnik je nerodno majhna (4 vrata! ) in volanski obroč, ki je odlično oprijemljiv in čednega videza, ni oblečen v usnje.

Sicer pa ima že ta (za ta motor) osnovni paket večino opreme, ki jo je treba pri nekaterih tekmecih (no, vsaj del nje) posebej doplačati: 6 varnostnih blazin, aktivne vzglavnike, pet tritočkovnih varnostnih pasov, ABS, radijski sprejemnik s cedejem, potovalni računalnik, oba sedeža, ki sta nastavljiva po višini, po nagibu sedala in v ledvenem delu, samodejno klimatsko napravo ter električno pomoč pri osrednji ključavnici, vseh bočnih šipah ter zunanjih ogledalih.

Z novim motorjem je Primera postala nedvomno bolj privlačna. Turbodizel s skupnim vodom ima hitro, inteligentno predgretje in zjutraj sicer v prvem hipu zelo grobo (tresoče) steče, odtlej pa se izkaže za zelo primeren stroj v tej kočiji. V primerjavi z dosedanjo (turbodizelsko) motorizacijo je ta v vseh pogledih odločnejši: pri pospeševanju z mesta, predvsem pa pri prožnosti ter pri odzivnosti pri nižjih vrtljajih.

Ob tem je tudi precej varčen; če lahko verjamemo potovalnemu računalniku, zahteva pri 130 kilometrih na uro 5, pri 150 pa 6, 5 litra plinskega olja na 100 kilometrov in peljati se je treba 180 kilometrov na uro, da poraba naraste na 10 litrov na 100 kilometrov.Tudi testna poraba je bila v okviru pričakovanj - v osnovi zmerna, le pri priganjanju se je približala desetim stokilometrskim litrom.

Ne glede na okolje, kamor so ga tokrat postavili, pa se stroj obnaša enako kot v drugih avtomobilih, kjer ga najdemo: za zelo hitro vožnjo zadostuje vožnja do 3500 vrtljajev v minuti, če pa bi iz njega želeli stisniti največ (na primer pri vožnji v avtocestni klanec), ga ima smisel gnati le do 4200 vrtljajev v minuti, čeprav ima rdeče polje na merilniku vrtljajev šele pri 4800 vrtljajih. Ampak siljenje tja ’gor’ je povsem nesmiselno (poraba! ) in dolgoročno gotovo ekonomsko neupravičeno.

Tako motorizirano Primero bo zato prijetno voziti. Volan, stopalke in ročica menjalnika se bodo sprva sicer zdeli nekoliko trdi, a je to praktično nemoteče. Malce bolj moti nekoliko nenatančen volan, kar je lahko tudi posledica ’visokih’ gum, mehko vzmetenje in varna, zanesljiva lega na cesti pa sta dobra popotnica za lahkotno potovanje.

Prav z velikimi črkami sicer nikjer ne piše, da je v tej Primeri motor francoskega porekla, kdor pa se vsaj malo spozna na avtomobile, ve, od kod izvira oznaka dCi. Sodelovanje, tokrat francosko-japonsko, je (vsaj v tem primeru) rodilo dober sad. Verjetno tudi zato pri Nissanu ne skrivajo, od kod motor, ki ga kupite v tem avtomobilu.

Vinko Kernc

Foto Saša Kapetanovič