Nissan Qashqai 2.0 16V 4WD CVT Premium

Izgovorite ime tega avtomobila: sliši se prijetno, zveneče, nenavadno, a vseeno (vsaj v našem jeziku) lahkotno. Čeprav ga verjetno le malokdo zna brez težav pravilno zapisati.

Toda čeprav se z imenom vse skupaj začne, je avtomobil vedno veliko več kot le (svoje) ime. Zakaj je Q-q nekaj posebnega? Morda prav zato, ker ne vsiljuje neke neuresničljive univerzalnosti, čeprav (še posebej v različici s štirikolesnim pogonom) na hitro spomni na terenca. Pa to ni; tako trdijo tudi pri Nissanu, in to jim seveda ni posebej težko: v svojem programu imajo namreč verjetno med vsemi največ raznovrstnih pravih in ‘vmesnih’ terencev. Q-q pa je čisto običajen osebni avtomobil.

Morda je v neki točki dojemanja treba na novo definirati pojem ‘običajen osebni avtomobil’. Mora biti res visok le 1, 5 metra? Mora imeti res kolesa brez špranje glede na karoserijo? Najbrž ne. Privzdignjena karoserija sicer pomeni nekaj več zračnega upora (in zato ustrezno manjše zmogljivosti ter večjo porabo goriva), ampak po drugi strani to pomeni tudi dosti lažje vstopanje v avtomobil in iz njega, boljšo preglednost nad dogajanjem pred vozilom in zato tudi lažjo nadzirljivost vozila in okolice. Marsikdo zaradi teh prednosti mirno pozabi naštete slabosti.

Kar nekaj tehnično različnih Qashqaiev je v ceniku in tale bo verjetno eden manj popularnih: zaradi bencinskega motorja in neskončno­stopenjskega menjalnika CVT. A to le ni tako neprijetno, kot se morda sliši. Celo nasprotno: kombinacija je prav posrečena.

Motor je po značaju tipičen bencinar boljše vrste. Sicer se oglaša z nekoliko nenavadnim zvokom, a v splošnem decibeli še zdaleč niso moteči, če seveda voznik ne vztraja pri polnem plinu, kar ga zaradi principa delovanja menjalnika prisili v visoke vrtljaje tja do številke 6.300 na merilniku vrtljajev. Tudi če ga poženete do 190 kilometrov na uro, bo še ugodno tih, saj se bo takrat vrtel z okrog 5.400 vrtljaji v minuti. Prav dosti več pa bo tudi težko iztisniti iz njega.

Še zdaleč ne nov, a v splošnem kar nekako zanemarjen, je menjalnik CVT. Nanj se je treba navaditi: vrtljaji motorja namreč narastejo v odvisnosti od položaja stopalke plina in so med pospeševanjem konstantni, kar zmanjša zaznavanje pospeševanja na osnovi zvoka – tako kot pri malih skuterjih.

Je pa prav tale CVT odličen: odzivi na ukaz ročice menjalnika so hitri in brezhibni, pretikanje v ročnem načinu (šest prestav! ) je skoraj dirkaško hitro (pretikanje med ‘navideznimi’ prestavami pa povsem brez cukanja) in upravljanje vozila je zaradi njega seveda preprosto. Čudi nas le to, da se včasih pri polnem plinu motorni vrtljaji dvignejo na 6.300, včasih na 5.100, včasih vmes . . A splošne slike, vključno z zmogljivostmi, to ne pokvari. Z mesta se sicer tale Q-q ne zgane tako hitro, kot bi se z ročnim menjalnikom (in boljšim voznikom), je pa kljub temu lahko zelo hiter. Počasni z njim vsekakor ne boste.

Slaba stran, kot rečeno, so zmogljivosti – zaradi izgub v sklopki in zaradi večje čelne površine. Najbolj je to opazno pri hitrostih nad 130 kilometrov na uro, ko pospeševanje ni več tako suvereno, in pri porabi: pri zmerni vožnji je ta lahko dokaj majhna, pri divji pa prav tako dokaj velika. Praksa pokaže, da je poraba deset litrov za 100 kilometrov že zelo majhna, poraba16 litrov pa je tista blizu zgornje meje.

Nekaj k tem številkam dodaja tudi štirikolesni pogon, ki pa ga pri Qashqaiu ni treba uporabljati, saj ga lahko voznik tudi med vožnjo izklopi z gumbom. Je pa druga možnost na gumbu (samodejni štirikolesni pogon) tista, ki veliko doda k zanesljivosti pri vožnji skozi spolzke ovinke ali če voznika preseneti sneg ali podobna nevšečnost pod kolesi. Za najhujše primere pa ima pogon tudi možnost sredinske zapore diferenciala.

Ne glede na mehaniko pri Qashqaiu navdušuje njegova uporabnost. Ključ za odpiranje vrat in zagon motorja je pameten, znotraj je predalov ogromno, predvsem pa presenečata lahkotnost vodenja in okretnost – obračalni krog je namreč opazno manjši, kot bi si glede na mere (in pogon) predstavljali.

Če izberete takšnega, kot je bil testni Qashqai, je tudi ambient zanimiv: nekaj plastike je temno rjave, usnje je kostanjevo rjavo, sedi se dobro in udobno (zelo dobra bočna opora prednjih naslonjal), počutje pa je v celoti prijetno. Škoda, da nimajo vse šipe samodejnih pomikov, škoda, da poleg kamere za vzvratno vožnjo nima še zvočnega opozorilnega signala, škoda, da lahko na osrednjem zaslonu spremljaš le en podatek (ali navigacijo ali potovalni računalnik ali . . ), škoda, da se sedalni del klopi ne prekucne (v prid večjega prtljažnika), in škoda, da se zadnja vrata ne odpro nekoliko više. Ima pa zato dodaten (tudi v praksi uporaben! ) ventilator za vpihovanje zraka nad glave potnikov in na splošno dober seznam opreme, ki lajša bivanje v avtomobilu.

Tako ali drugače motoriziran Q-q je zanimiva, praktična in v splošnem odlična alternativa Almeri, avtomobilu, ki pri Nissanu nima neposrednega naslednika: tako s svojo pojavo kot z vodljivostjo, uporabnostjo, varnostjo in še s čim. In to na prikupen, nevsil­jiv način.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič