Nissan Qashqai+2 2.0 dCi 4WD Premium

Če vam je všeč Qashqai+2, je za to lahko kar nekaj razlogov. Najprej vam je všeč, ker vam je pač – všeč. Njegova zunanjost. Qashqai+2 je tudi tiste vrste avtomobil, ki ponuja vso tisto prijaznost, ki si je lahko deležen, ko sedeš vanj.

Višina sedeža je približno v višini zadnjice, zato sedanje vanj ne zahteva posebnih naporov, znotraj je vse nekako na pravem mestu in povečini intuitivno dosegljivo, vsa glavna stikala so prijazna do upravljanja, položaj za volanom je prijeten ter pregled naokrog zelo dober.

Pozneje človek ugotovi, da jim tudi pri tem Nissanu ni uspelo postaviti gumba za sprehajanje skozi ponudbo potovalnega ­računalnika na smotrnejše mesto (še vedno je na nevarnem mestu ob merilnikih) in da je bočni oprijem sedežev, zlasti na sedalnem delu, premalo učinkovit. Kar še posebno ­pride do izraza, ko se boste v neki točki naprej v tem besedilu opredelili za usnjeno notranjost.

Vas je Q-q vseeno dovolj pogrel, da se poglobite v cenik. Motor 1.6? No ja, zmorete pa že več od vstopne ponudbe, ki je običajno na voljo bolj ali manj zaradi nizke osnovne cene, in je zato motor kot takšen neprijazen pri prehitevanjih in še kdaj in kje.

Bencinski 2.0? Huh, ja, Q-q resda ni terenec, vsaj pri Nissanu ga ne tržijo tako. In tako je tudi prav: pri njih imajo na voljo resnične terence raznih oblik. A vendarle, za umirjeno in hkrati lagodno vožnjo je tule turbodizel zelo smotrna izbira. In 1.5 dCi je, vemo, prav prijazen motor.

Kaj pa paket opreme? Osnovni Visia je že precej bogat, ampak za ESP je treba doplačati dobrih 600 evrov. Ni veliko, toda usnje na volanskem obroču, deljiva samodejna klimatska naprava, hlajen predal pred sovoznikom, tipalo za dež . . se lepo sliši.

Torej ena stopnja pri opremi navzgor – Tekna. Pa Bosovi zvočniki, ksenonska žarometa in inteligentni ključ tudi, ampak tule smo že preskočili s Tekne na Tekno Pack. Te pa z motorjem 1.5 dCi ni mogoče dobiti. Khm . .

Pa smo pri različici 2.0 dCi Tekna Pack. Ampak če smo že tako daleč in če smo zraven v paketu dobili tudi štirikolesni pogon, bodimo še malce bolj izbirčni.

Navigacijski sistem z zaslonom, občutljivim za dotik, vhod USB, MP3, ki se lahko pretaka prek bluetootha z (denimo) mobilnega telefona, kamera za pomoč pri vzvratni vožnji, usnjeni in ogrevani sedeži pa 18-palčna kolesa v paketu Premium so logična posledica naraščajočih apetitov. Medtem smo za dobro polovico povečali začetno ceno, pridobili tudi precej in prišli do avtomobila, kakršnega vidite tule na fotografijah.

Prav veliko ne ostane več na izbiro, a naj bo tako, kot je. Sedimo v enem najdražjih Qashqaiev ta hip in skoraj vse dobre stvari smo že našteli.

Vsekakor ne smemo pozabiti, da ima tale Q-q sedem sedežev, pri čemer sta zadnja (in vsak posebej) z eno potezo potopljiva v dno, druga sedežna vrsta pa je deljiva na tri dele v razmerju (približno) 40 : 20 : 40. Zanimiva in v nekaterih primerih tudi koristna konfiguracija, še zlasti ker je na zadnjih sedežih, torej v tretji vrsti, povsem dovolj prostora za povprečno visoko odraslo osebo.

Edina zamera gre na račun visokega dna, kar v praksi pomeni, da je na sedalu samo zadnjica, nogi pa sta (zaradi visokega dna) dvignjeni.

A kupca verjetno najbolj in najprej zanima voznikov delovni prostor. Tam je dober, dobro oprijemljiv volanski obroč, a z morda nekoliko odročnimi (nekaterimi) gumbi na njegovih prečkah. Tam so merilniki, v katerih je tudi zaslonček potovalnega računalnika, ki zna prikazati trenutno porabo.

Ta se spet kaže v obliki traku, kar ni prav natančno, je pa tam še en zanimiv podatek: nad trakom se namreč pojavi številka, ki kaže povprečno porabo na velikostno ustreznem mestu.

Dobro, da nismo izbrali samodejnega menjalnika. Pa ne zato, ker bi bil ta slab, ampak zato, ker je ročni odličen. Prestavna razmerja so zelo dobro izbrana, a od vsega še najbolj navduši prestavna ročica oziroma njeni gibi, ki so izjemno kratki, razdalja med vzdolžnimi gibi (saj veste, klasična H razporeditev prestav) pa je povsem dirkaško kratka. Menjalnik, ki bi ga bil vesel marsikateri športni avtomobil!

Z izbiro navigacije smo naredili dobro delo, a smo od domovine dobili samo glavni cestni križ. Pa vemo, da zna Nissan tja postaviti celo Slovenijo. Tudi vhod USB, ki zalaga z glasbo, se zdi že skorajda obvezen del opreme, toda če v Qashqaiju tja vtaknete ključ USB, ste se odrekli uporabi sicer uporabnega globokega predalčka. Škoda.

Dobra naložba je tudi kamera na zadku, a z jasnim zadržkom: v dežju je vidljivost slabotna, pa tudi brez dežja – zaradi izjemno širokega vidnega kota, ki zaradi popačenja izkrivi občutek za razdalje – si s sliko z nje ne da veliko pomagati.

Vsekakor bi bila odlična podpora zvočnemu pripomočku (ki ga Q-q nima), ne more pa biti učinkovit osnovni pripomoček za tesno parkiranje. In ko smo ravno malce nejevoljni: zaponka varnostnega pasu je precej visoko postavljena in lahko žuli v komolec.

Sledi pa še ena lepa stran tega avtomobila: motor, ki ni preglasen in ne trese neprijetno, je pa oboje zaznavno dizelsko. Prav netipično dizelsko pa motor mehko teče in se zavrti krepko čez začetek rdečega polja na merilniku vrtljajev (4.500), vse do 5.250 vrtljajev v minuti, kjer se pospeševanje mehko ustavi.

Pri tem je tudi navorsko zelo zmogljiv, da voznik ne čuti pomanjkanja niti pri polno obremenjenem vozilu. Speljevati je lahkotno, prehitevati pa (na podeželsih cestah) prav tako. In morda je zato kar prav, da nismo izbrali manjšega, 1, 5-litrskega turbodizla.

Zaradi dokaj visoko nasajene karoserije je Q-q uporaben tudi tam, kjer pod kolesi ni asfalta, veliko pa pri tem pomagata že omenjeni dober motorni navor ter štirikolesni pogon.

Ta je tiste sorte, ki ponuja tri nastavitve: izklop zadnjega kolesnega para (denimo v suhem in na asfaltu, za varčevanje z gorivom), stalen štirikolesni pogon s sredinsko sklopko (na primer za varno vožnjo po splozkem) in zaporo sredinske sklopke – za primer, ko se je treba izkopati iz kake nevšečnosti, kot sta sneg in blato.

Zato je prav takšen Qashqai zelo prijazen in uporaben avtomobil, ki ima zelo rad družino in vse njene poti. Res je sicer, da smo morali pošteno stopnjevati pri spremi, ampak cilj smo vendarle dosegli. Kar ne gre vedno in povsod.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič