Nissan Tiida 1.6 16V Accenta

Če pogledamo Tiido, ni treba dolgo ugibati. Lepa ni. Toda tudi grda ni. Je torej simpatična? Poglejmo. Naslednica Almere več kot očitno ni prišla na svet zato, da bi vas zapeljevala s pogledi, in že danes je jasno, da ob slovesu ne bo odnesla lovorik, kot je avto leta ali red dot. Prednji del je po pravici povedano tako nezanimiv, da mu je v opravičilo lahko le to, da spominja na Notovega. Prav nič bolj zanimiva ni stranska silhueta.

Zdi se namreč, kot da so se oblikovalci na polovici dela odločili, da bodo namesto kombilimuzine raje naredili enoprostorca, zaradi česar jo zdaj kazijo pretirano ravni deli pločevine, ogromne in neproporcionalno velike steklene površine ter na pogled (pre)majhna 15-palčna platišča. Še najlepši del je zadek, ki niti ni tako daleč od tistih, ki danes veljajo za trendne. Toda zakaj so oblikovalci na vsak način želeli poudariti zadnji odbijač, čeprav Tiida nima prav nobenih športnih ambicij, si verjetno ne bomo znali nikoli razložiti.

Tudi ko odprete vrata, mnenja o Tiidi ne boste veliko spremenili. Če ste Evropejec. Očitno pa to ne velja za Avstralce. Pred kratkim sem na eni od avstralskih spletnih strani (ja, Tiida je globalen avto, ki ga je mogoče kupiti tudi na drugih koncih sveta) po naključju prebral zanimiv članek, v katerem se avtor navdušuje nad evropsko urejenostjo potniške kabine. Lepo vas prosim – kaj je v Tiidini notranjosti evropskega? Namestitev prednjih dveh sedežev zagotovo ne. Ta dva sta tako zelo stisnjena k vratom, da zaradi široke konzole in sredinskega grebena dobiš občutek, da ima Tiida pogon speljan k zadnjim in prednjim kolesom.

Pa ni res, Tiida je na nekaterih trgih sicer res na voljo s štirikolesnim pogonom, toda pri nas jo ženeta izključno le prednji dve kolesi. Razlog, zakaj so se odločili sedeža namestiti tako blizu pragov, se skriva drugje. V udobnem vstopanju in izstopanju iz avtomobila. In ker je Tiida tudi nekoliko višja od običajnih kombilimuzin, se čez vstopanje in izstopanje res ne moremo pritoževati. Največja težava je v bistvu občutek utesnjenosti ali (recimo temu) nevarnosti. Če sem povsem odkrit, se v Tiidi nisem želel ubadati z mislimi, kaj bi me lahko doletelo, če bi vame s strani priletel kakšen (pol)voznik.

Sicer pa za to tudi ni bilo potrebe. Ko se namreč usedeš v Tiido, postane njena notranjost prav prijetna. Okej, z oblikovnimi potezami nikoli ne bo prepričala mladih, ki prisegajo na sodobne dizajnerske prijeme in športne linije. Ampak očitno na te kupce pri Nissanu tudi niso merili. Tiida je v nasprotju z drugimi tekmeci v svojem razredu prav neverjetno umirjen avtomobil, če razumete, kaj želim povedati s tem. O želji po umirjenem udobju ne namigujejo samo armaturna plošča in široko odmerjena prednja sedeža, ampak tudi marsikaj drugega. Na primer to, da Tiida ni narejena na Meganovem podvozju, kot bi nekdo pomislili, ampak na Nissanovi platformi B (enako kot Note), ki je v tem primeru nekoliko zrasla (ima daljše medosje).

To pomeni tudi večji in bolj bogato odmerjen potniški prostor, kar je lahko zaznati, ko sedete vanj. Ampak kot da to ne bi bilo dovolj, so se Nissanovi inženirji odločili, da bodo v Tiido vgradili še vzdolžno pomično zadnjo klop. To je mogoče v vzdolžni smeri pomakniti za 240 mm, s čimer prostor za potnika zadaj kar naenkrat postane predsedniško velik. Če ste za to seveda pripravljeni žrtvovati del prtljažnika. Da je počutje zadaj resnično udobno, pa poskrbita še po naklonu nastavljivi naslonjali.

No, in potem se človek še enkrat vpraša, komu je Tiida v resnici namenjena. Starim ali mladim? Odgovor postane jasen, ko se usedete na sredino. Oblazinjenje tam je tako trdo, da se bo nad njim pritoževal tudi povsem nezahteven otrok. Na zadnji klopi bosta torej zares udobno sedla le dva. O starostni skupini kupcev, ki si jih želi Tiida, pa veliko pove tudi povečljivost prtljažnika. Od vsega, kar zmorejo sodobni avtomobili, ima Tiida le prekucljiva naslona. Dvomov ni več. Končno lahko napišemo, da imajo tudi starejši svoj avtomobil.

Ker so to povečini preudarni in urejeni ljudje, ne bo prav nič narobe, če se ob nakupu Tiide odločijo za svetlo notranjost. Takšno, kot je vladala v testni. Njena edina slabost je, da je občutljiva za umazanijo, zato pa v primerjavi s črnino, ki je prav tako na voljo, poskrbi za prijeten in svetel občutek v notranjosti.

O končni izdelavi in materialih lahko napišemo le najboljše. Ti so kakovostni in povsem na ravni evropskih avtomobilov. Najbolj zanimivo pa je, da v Tiidi, čeprav so jo razvili Japonci in jo izdelujejo v Mehiki (ja, prav ste prebrali! ), najdete detajle, ki jih verjetno sploh ne bi pričakovali. Na primer visokotonska zvočnika, vgrajena v A-stebrička, dekorativne dodatke, ki spominjajo na aluminij, ali pa, kar je brez dvoma presenetljivo, radio s CD-predvajalnikom in povezavo Bluetooth.

Čeprav bo (vsaj pri nas) najverjetneje navduševala predvsem starejše, še ne pomeni, da Tiida ni v koraku s časom. Konec koncev to dokazujejo tudi nekateri dodatki v paketu Acenta. Na primer tipalo za dež, ki samodejno sproži delovanje brisalnikov, potovalni računalnik in tempomat, ki ju je mogoče skupaj z avdiosistemom upravljati prek gumbov na volanskem obroču, in ne nazadnje varnostni zavesi, ki ju dobite poleg, ali pa aktivna zglavnika spredaj. Skratka, srednja raven opreme je v Tiidi tako bogata, da po najdražjem paketu (Tekna) verjetno sploh ne boste želeli poseči. Z njim sicer dobite še ESP, inteligentni ključ, električno preklopljivi zunanji ogledali, izmenjevalnik zgoščenk in v kombinacijo usnja in blaga oblečene sedeže; ampak za vse to je treba odšteti kar 1.800 evrov več.

Še nekaj zanimivega smo ugotovili na našem testu, in sicer da Tiidinim potrebam povsem zadošča osnovni motor v paleti. To pa lahko napišemo le redko, kajne? Tiidina ponudba mogoče res ni tako bogata, kot smo vajeni na primer pri modelih iz Volkswagnovega koncerna, a če sem odkrit, je to Nissanu lahko le v prid. Ob pogledu nanjo vas ne prešinejo prav nobeni dvomi. V trenutku je vse kristalno jasno. Za vsakdanje potrebe mora zadoščati osnovni motor (1.6 16V), za vse, ki prisegajo na dizle, je na voljo skoraj enako zmogljiv (gledano po moči) 1, 5-litrski dizel, za tiste bolj športne pa se ponuja 1, 8-litrski bencinski z 90 kW in šeststopenjskim ročnim menjalnikom. In to je to! Predvsem pa to v praksi resnično deluje. No, to lahko napišemo vsaj za osnovni bencinski motor.

Če sem odkrit, od tako motorizirane Tiide nisem prav veliko pričakoval. Že zaradi delovne prostornine in zasnove motorja, posledično majhnega navora, Tiidine mase (dobrih 1.200 kg) in ne tako majhne čelne površine, ki jo mora odrivati. Toda izkazalo se je, da se, čeprav govorimo o najmanjšem agregatu v ponudbi, ta v Tiidi povsem dobro počuti. Pri tem mu pomaga tudi petstopenjski ročni menjalnik s kratko preračunanimi prestavnimi razmerji, zaradi česar se Tiida nekoliko bolje izkaže na zavitih podeželskih cestah in za odtenek manj na avtocestah. Pa ne zato, ker bi bila neudobna ali smerno nestabilna. Podvozje in vzmetenje povsem zadoščata zahtevam tega avtomobila. Težava je v trušču. Od hitrosti 150 km/h naprej ta narašča premo sorazmerno s hitrostjo in takrat voznik prvič zares pomisli, zakaj ima menjalnik le pet, in ne šest prestav.

Dejstvo je namreč, da se, če ste vztrajni in je pred vami dovolj dolga ravnina, kazalec na merilniku hitrosti skoraj dotakne številke 200. To pa žal velja tudi za motorne vrtljaje, ki se krepko oddaljijo iz območja ekonomične vožnje in se približajo prepovedanemu območju.

Vendar pa ta hiba ni tako velika, da bi bila vožnja zato moteča. Vsi preostali sklopi namreč z voznikom sodelujejo več kot korektno. Volanski mehanizem sicer na začetku deluje preveč ojačan, toda kasneje se ga voznik navadi. Podobno velja za menjalnik. Ta je natančen, vendar na trenutke (pre)trd in premalo uglajen. Vzmetenje je zanesljivo ? je celo trše, kot sem pričakoval glede na to, kje Tiido izdelujejo in komu je namenjena. Kljub vsemu pa pri prehodih čez grbine in vstopih oziroma izstopih v kletne garaže ne more skriti slabše trakcije, zaradi česar začneta prednji kolesi prehitro zdrsavati. Ampak tudi tega ji ni mogoče zameriti. Že zato ne, ker obstaja kup tekmecev, ki imajo podobne lastnosti, pa jih ljudje brez težav spregledamo.

Tako je jasno, da bo največja Tiidina hiba v boju s tekmeci prav njena oblika. To sicer lahko obrnete tudi v svoj prid. Pomislite na kraje! Da bi Tiida kdaj končala na vrhu najpogosteje ukradenih, se res ni treba bati. Tudi sosedov z njo ne boste dražili. Čeprav to pri nas verjetno niti ni prednost oziroma je prej slabost, če pomislim na rek o sosedovi kravi. A vseeno, če imam pri ocenjevanju v mislih prostornost, opremljenost, udobje, motorne zmogljivosti in ceno, lahko rečem, da ti da Tiida več kot marsikateri njen tekmec.

Matevž Korošec, foto: Aleš Pavletič

Iz oči v oči

Dušan Lukič: Pri Nissanu so bili tokrat samosvoji. Takoj ob prihodu Tiide so namignili, da ta ne bo igrala na karto lepote ali tehnične odličnosti, temveč bo kupce očarala s kombinacijo uporabnosti, prostornosti, bogate opreme in ugodne cene, kar dostikrat pogrešamo. V osnovi jim je sicer uspelo, a na žalost ima Tiida tudi pomanjkljivosti: vozniki moje višine lahko nanjo kar pozabijo, vzdolžni pomik sedeža je namreč prekratek, da bi lahko vsaj približno udobno sedeli za volanom. Škoda, saj je Tiida (če vas ne moti njena oblika) sicer dobra izbira.

Mitja Reven: Almera mi je bila bolj všeč. Načeloma se ne pritožujem nad visokim sedenjem, a v njej sedim previsoko (razgled je sicer dober), poleg tega je voznikov sedež premehak, notranjost je v tej barvni kombinaciji občutljiva za umazanijo, oblika pa je zadržana in ne sproži nobenega čustva. Tudi negativnega ne. Podvozje je za moj okus premehko, pa tu ne gre v prvi vrsti za udobje, temveč za boljše občutke pri večjih hitrostih, ki jih pri tem avtomobilu pogrešam. Zanimiva je rešitev pomične in nastavljive druge sedežne vrste, ki je ena redkih nadpovprečnih stvari v tem avtu. Tiida naj bi bila namenjena ljubiteljem klasike (v nasprotju s Qashqaiem). Že prav, ampak kaj počne potem v njej avtoradio z Bluetooth povezavo?