Opel Agila 1.2 (63 kW) Enjoy

Mogoče se ne boste vsi strinjali z nami, vendar je Opel veliko bolj uspešen pri majhnih avtomobilih. Primerjajte le prodajne številke Corse, Astre (ha, na nekaterih trgih je to že manjši avtomobil) in celo Merive v primerjavi z večjimi, prej naštetimi modeli.

Nova Insignia bo imela precej dela, da si Opel povrne zaupanje kupcev, a videti je, da ji po prvih podatkih to uspeva. Do takrat pa se bodo morali Nemci, ki so trenutno zelo na trnih zaradi dogovarjanja med GM-om in nemško vlado glede finančne pomoči, prodajati manj donosne manjše avtomobile.

Opel Agila ni nov avtomobil, saj ga lahko pod Suzukijevo značko in imenom Splash tudi v Sloveniji kupimo že vsaj leto dni. Zato si Opel zasluži že prvo grajo, saj so prišli z Agilo na trg prepozno. Komur je bil ta avtomobil že od začetka všeč, si je omislil Suzukijevega malčka, pri Oplu pa lahko zdaj upajo le na zaprisežene voznike 'nemških' avtomobilov.

Ali pa ne, saj je Agila ne nazadnje tako drugače oblikovana od Splasha, da bi ob primerni promocijski kampanji (ki je Splash ni imel! ) utegnil zapeljati v marsikatero garažo. Raje pozno kot nikoli, pravijo pametni . .

Agilo prve generacije so izdelovali v poljskih Gliwicah, novo generacijo pa ustvarjajo na Madžarskem. Bistvo Agile je (zopet) Suzuki, zato je predelana platforma kar od Swifta.

Mogoče zapriseženim ljubiteljem nemške tehnike to ne bo najbolj všeč, da Opla izdelujejo v Suzukijevi tovarni in da v bistvu temelji na japonski platformi, a za to ni razloga. Globalizacija pomeni tudi sodelovanje med tovarnami, in če je cilj narediti boljše, potem ne kaže tega dramatizirati. Opel je od Suzukijevega know–howa vsekakor pridobil.

Če smo dejali, da se Opel vrača k bistvu avtomobila, potem govorimo predvsem o lepoti, uporabnosti in predvsem simpatičnosti tehnike. O zunanji podobi ne bomo veliko razpredali, saj imajo vsake oči svojega malarja, poleg tega pa je škoda besed ob lepih fotografijah našega Aleša.

Pokukajmo raje v notranjost. Materiali so kakovostni, izdelava primerna, pri obliki pa so nekateri videli Minija (velik osrednji merilnik hitrosti) in Smarta (štrleč merilnik vrtljajev). Čeprav na armaturni plošči ni veliko novosti, kombinacija kiklopovega očesa in štrlečega uhlja ni slaba.

Všeč bo mladim, saj je nenavadna, in všeč bo tudi starejšim, saj je predvsem merilnik hitrosti zelo pregleden. Poleg odličnega pregleda nad hitrostjo pa bodo starejši vozniki cenili tudi velike tipke radia, predvsem pa ergonomsko in priročno nameščene vzvode gretja ter zračenja notranjosti.

Med minuse lahko prištejemo slabše dosegljiv potovalni računalnik, saj je tipka za njegovo upravljanje kar na instrumentni plošči, in uporabnost odlagalnih površin.

Na prvi pogled bi dejali, da je lukenj za odlaganje drobnarij veliko (predalnik v vratih, reže pred sovoznikom, zaprt predalnik na vrhu sredinske konzole, odlagalne površine v okolici ročne zavore), a na koncu boste ugotovili, da boste le s težavo odložili denarnico. Poleg tega pa bo po gladki plastiki nenehno drsela, kar lahko razdraži kakšen vaš od gostega prometa že tako načet živec.

V drugi vrsti sedežev sledi presenečenje. Prostora je glede na skromno velikost avtomobila res veliko, zato si lahko omislite tudi kakšen izlet z najboljšimi tremi (ne previsokimi) prijatelji. Čeprav je Agila petsedežnik, saj ima tudi pet vzglavnikov, pa petega ne bi tlačil med normalno visoka potnika.

A cena tega prostora je bila visoka, saj je osnovni prtljažnik zelo skromen: le 225 litrov, in še to v dveh nadstropjih! Pod osnovnim prostorom namreč dobite še skrit kotiček, ki meri 35 litrov. Predhodnik je imel kar 240 litrov, a bolje, da ne pogledate med tehnične podatke nekaterih tekmecev, saj boste še bolj razočarani.

A zgodba ni tako tragična, saj lahko s preprostim preklopom zadnjega naslona dobite povsem ravno dno in kar 1.050-litrski prostor. Povsem spodobno ne le za prevoz mesečne krame iz trgovine, ampak celo za pomoč prijateljem pri selitvi.

Pravzaprav smo pri prtljažniku pogrešali le pomično zadnjo klop, ki je zelo uporabna pogruntavščina, predvsem pa zadnjo polico, ki bi bila povezana s prtljažnimi vrati. Tako se ne bi dogajalo, da moraš prtljago odložiti, da ročno odmakneš poličko, predvsem pa da je potem ne pozabiš namestiti nazaj na mesto, kjer prtljažnik ščiti pred nepovabljenimi pogledi.

Voznik bo kljub po višini nastavljivemu sedežu sedel visoko, zaradi zgolj po višini nastavljivega volanskega obroča pa boste morali sedeti bližje vetrobranskemu steklu, kot bi si želeli. Preseneča preglednost na vse strani, saj imaš v prvi vrsti občutek, kot bi se steklene površine začele že pri pasu.

V bistvu je Agila zelo primeren avtomobil za nerodne, saj boste tudi brez občutka za prostor okoli sebe (kajne, punce? ) točno vedeli (hmm, vedele), kje se robovi karoserije končajo. Električni servovolan je naravnan bolj na udobje, zato voznik ne občuti najbolje, kaj se dogaja s prednjima kolesoma, največ težav pa smo imeli z menjalnikom.

V mrzlih jutrih se pogosto zatika, ne glede na zunanjo temperaturo pa je vedno glasen. Moteče glasen. In glasen postane tudi motor pri avtocestnih hitrostih, saj se nam je zdelo, kot bi decibeli ostali podobno visoki pri 130 ali 160 km/h. Kratek (petstopenjski) menjalnik in poskočen motor sta prava mestna potepina, saj ne le zlahka sledita mestnemu ritmu, ampak mestni tok kar narekujeta.

Čeprav smo se vozili večinoma po mestu in z zimskimi gumami, je bila poraba goriva skromna, okoli sedem litrov. Na testu smo imeli močnejši bencinski motor (v Agili si lahko omislite 1.2 s 63 kilovati oziroma 1.0 z 48 kW), ki je občutljiv za prižgano klimatsko napravo, dodatno osebo v avtomobilu ali vztrajen klanec.

Kombinacija vseh treh dejavnikov vam lahko precej zmanjša povprečno hitrost, čeprav tega niste želeli. Podvozje je klasično, posamične vzmetne noge spredaj in poltoga rešitev zadaj, zato si s tem ne belite glave. Tudi po spolzkem bo podvozje predvidljivo, zavore zanesljive in serijski ABS bonus.

Žal Agila ni imela stabilizacijskega sistema ESP, prav tako je imela v osnovnem paketu le dve varnostni blazini. Premalo, pravimo pri Avto magazinu, zato je tudi pri ocenah izgubila precej točk. ESP in dodatni varnostni blazini pa si za tistih 500 evrov le privoščite.

Čeprav je Agila 'nemški' avtomobil, ki je narejen (tudi) iz japonskih delov in izdelan v Suzukijevi tovarni na Madžarskem, si zasluži pozornost. A tekmovanje za kupce se začne že pred domačimi vrati, saj ima podobno ceno Opel Corsa, kaj šele Suzuki Splash.

Iz oči v oči . .

Dušan Lukič: Namesto škatlastih, kombijevskih potez je nova Agila dobila zaobljene linije, nos, podoben Corsinemu, in zadek, ki dobro skriva poteze enoprostorca. Po zunanjosti je Agila pravzaprav čisto klasičen mestni malček . .

Mitja Reven: Ne razumem, zakaj so Agilo povečali, saj je bila s prejšnjimi merami okretnejša, čeprav se seveda tudi novinka stlači v marsikatero parkirno luknjo, a je morda preveč podobna Corsi (a ne po prtljažniku). So pa pri Oplu (no, Suzukiju) naredili ogromen korak naprej, kar se tiče simpatičnosti oblike. Malce me moti cena.

Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič