Opel Agila 1.3 CDTI Njoy

Višina je moja vrlina, bi lahko dejali ob pogledu na 24 centimetrov krajšo in 28 centimetrov višjo Agilo v primerjavi s Corso. Majhni avtomobili namreč rastejo zaradi omejenih možnosti (načrtovalci imajo vedno v mislih prenatrpana mestna središča) predvsem v višino.

Vendar to dejstvo prinese s seboj tudi slabo stran, saj se s prostornostjo viša tudi težišče avtomobila. Ko pri dinamični vožnji skozi ovinke opazuješ voznika, kako se z rokami drži za volanski obroč in kako rine koleni v sredinsko konzolo in vrata, da ne zdrsne s sedeža, potem veš, da mu ni prijetno.

Zato bi lahko mirne duše priznali, da so to zelo varni avtomobili, saj s tem početjem kmalu prenehaš in se skozi ovinke voziš zelo počasi. Toda ali so res varni?

Matevža, odgovornega za meritve testnih avtomobilov, tako prestrašenega že dolgo nisem videl. Na meritvah namreč preskušamo tudi zavorno pot od 100 km/h do popolne ustavitve in Agila se na tem preskusu ni izkazala.

Olajševalna okoliščina je, da Agila ni imela protiblokirnega sistema ABS, vendar pa po našem preskusu svetujemo, da se izogibate močnemu zaviranju, sicer vas lahko preseneti divji ples po cestišču, iz katerega pridete živi le s trezno glavo in (dirkaškimi) izkušnjami.

Teh pa kupci Agil ponavadi nimajo, zato zelo toplo priporočamo nakup sistema ABS! Le tako boste preživeli nenadno močno zaviranje, sicer se bo končalo najmanj z zvito pločevino.

Če se vam zdi Agila znana, kot bi jo že nekje videli v malce drugačni podobi, se niste zmotili. Opel je ta model razvil skupaj z japonskim Suzukijem, ki ima več izkušenj pri majhnih avtomobilih. Zato naj vas ne moti, če boste pri podobni karoserijski obliki videli S na maski in napis Wagon R+ na zadku.

Prostornost v notranjosti je tisti adut, ki ga temu nemško-japonskemu izdelku ne moremo oporekati. Na prednjih sedežih bosta dva odrasla sedela brez težav, na zadnji klopi (ki je za deset centimetrov višja kot prednja sedeža! ) pa bodo uživali predvsem otroci. Agila zaradi velikih steklenih površin kar razvaja s preglednostjo, kar pomeni tudi, da se v poletnih mesecih notranjost zelo ogreje.

Zato smo imeli v testnem avtomobilu mehansko klimo (ne boste verjeli, ampak jo tudi toplo priporočamo! ), da nam ni bilo vroče, medtem ko smo se igrali z radiem s CD-jem in upravljali električno pomična stekla.

Sredinska konzola s srebrno barvo malce razgiba sicer monotono armaturno ploščo, modri sedeži v notranjosti pa prav bodejo v oči zaradi svoje intenzivne modre barve. Da, Agila z opremo Njoy je namenjena tistim, ki jim ni nerodno … tudi takrat, ko jih zaradi dvobarvne karoserije opazujejo drugi udeleženci v prometu!

Kot sem že poudaril, se boste zaradi nagibanja karoserije skozi ovinke peljali počasneje, kot to omogoča motor. V testnem avtomobilu se je bohotil 1, 3-litrski turbodizel, ki v spodnjem območju vrtljajev rad spi, v zgornjem pa navdušuje s poskočnostjo.

Seveda zaradi majhne motorne prostornine ne smemo pričakovati čudežev, a po mestu vseeno upoštevajte tako imenovano turbo luknjo, da vas kakšen načrtovan, a ne izpeljan ’skok’ v križišču ne bi presenetil. Težavo rešite tako, da že na mestu dodajate malce plina in nato s pomočjo turbopuhala urno izkoristite luknjo v prometnem toku. Poraba se je gibala okoli polsedmega litra, kar je za malčka sprejemljivo, saj bi jo lahko z nežnejšo desno nogo še znižali.

Naj vas ne moti, da je Opel Agila narejena v poljskih Gliwicah. Narejena je po nemških standardih, zato lahko dobro kakovost izdelave le potrdimo. če ste torej mladi po duši, izkoristite vedrega in nasmejanega Opla, saj toliko veselja že dolgo nismo doživeli v ponavadi ’resnih’ nemških avtomobilih.

Aljoša Mrak

Foto Aleš Pavletič