Opel Astra 1.8 Sport 5 vrat

Astrina naloga je že tretjo generacijo jasna: prikazati najboljše razmerje med uporabnostjo, tehniko, prostorom in ceno v najbolj priljubljenem evropskem avtomobilskem razredu. Ne tehnika, ne prestiž, ne cena je ne vpisujejo med zvezde. Le njeno ime.

Ampak tu ni nič slabega. Ime je res malce mistično, a ne preveč, ravno toliko, da vzbudi zanimanje. In to je dovolj. Astra je tudi v tretje zanimivo oblikovana, predvsem pa na nekakšen sebi in znamki prepoznaven način: ni preveč klasična, kot znajo biti Nemci, ni preveč drzna, kot utegnejo biti Francozi, in ni pregrešno čedna, kot so lahko Italijani. Morda njen videz med vsemi tekmeci še najbolj namiguje na (nemško) zanesljivo tehniko in natančno izdelavo. Kar je spet le njej v prid.

Velika priljubljenost avtomobilskega razreda pomeni tudi širok spekter kupcev in njihovih želja ter zahtev. In tako širokemu spektru je težko enako zadovoljivo ustreči. Dvakrat je Astri že precej dobro uspelo - kako bo v tretje?

Tudi z Astro ni nič drugače kot z večino drugih avtomobilov: najprej vam mora biti všeč. Vsaj toliko, da vam vzbudi zanimanje, da se ji približate. Da pogledate v notranjost. Tam boste našli okolje, ki je povsem v slogu aktualnih Oplovih avtomobilov, kar pomeni, da se vam bo morda zdelo nekoliko togo, strogo oblikovano, a je po drugi strani dovolj prijetno, da ne odbija.

Dobra stran notranjosti so materiali, ki so v večini na videz in na otip prijetni in vlivajo občutek kakovosti, ki se nekako logično nadaljuje tudi pri podrobnejšem ogledu spojev posameznih elementov. Celota skuša vzbuditi vtis večjega, predvsem pa prestižnejšega avtomobila. Na primer Vectre.

Pestrost ponudbe je kriva, da lahko takšno Astro, kot jo vidite na fotografijah, dojemate le kot celoto, pomeni, da je treba upoštevati tudi paket opreme Sport. Ta namreč med drugim prinese zelo dober, v usnje odet volanski obroč, športno kratko prestavno ročico, merilnike s kovinsko obrobo in zelo dobre sedeže.

Tem sicer zamerimo premajhno usločenost naslonjala (ali še raje pomanjkanje nastavljivosti v ledvenem delu, zaradi česar lahko po daljši vožnji boli hrbet), so pa ravno prav bočno oprijemljivi, da to še ni moteče (pri vstopanju in izstopanju), a da že čvrsto držijo telo, če si zaželite nekaj več dinamike skozi ovinke.

Volanski obroč s tremi kraki je čednega športnega videza, zaradi usnja na njem prijeten za držanje in zaradi dobrih gornjih prečk dober za oprijem, zlasti če si - spet - zaželite nekaj več dinamike skozi ovinke. No, pa tudi če se takšnih avantur ogibate, škoditi ne more.

Še o merilnikih: zaradi kovinskega videza obrobe so nekje na sredi poti med prestižem in športnostjo; da med njimi ni (več) merilnika temperature hladilne tekočine, je postalo že skoraj vsakdanje, malce moti le slaba preglednost na merilnik hitrosti. Toda na to se boste zlahka navadili.

Osrednji del armaturne plošče gosti klimatski in avdio del, komande pa so takšne, da po prvih minutah privajanja postanejo prijetno lahkotne. Nekaj nevšečnosti povzročata mala gumba za vklop meglenk, saj jih ni mogoče preprosto otipati, a je tudi to do neke mere le stvar navade.

Zamero si zaslužita le obvolanski ročici. Oplova posebnost je v tem, da imata ti ročici venomer le eno lego, kar je sicer zanimivo s tehničnega stališča, ni pa enako uporabno v praksi, saj se na lego pač ne morete več zanesti.

Ker sta vedno na istem mestu, ne morete otipati, v katerem položaju je stikalo utripalk ali stikalo brisalnikov. No, če vas tudi to (še) ne moti, vas bo gotovo zmotil tempomat oziroma majhna stikala zanj na koncu leve obvolanske ročice. Nerodno namreč postane, ko ga nehote vklopite, ko vklopite smernik za prehitevanje.

Sicer je ergonomija oziroma lahkost upravljanja te Astre zelo dobra, predvsem po zaslugi možnosti odlične nastavitve položaja za volanom. In tudi vožnja je potem v enakem slogu: lahkotna in mehka. Za to je zaslužna mehanika prem, na čelu z verjetno trenutno najboljšim električno podprtim servovolanom.

Ta daje namreč zelo dobro povratno informacijo, kakšen je stik med gumo in podlago, pa tudi krmiljenje samo je zelo natančno in neposredno. K dobremu, že kar izrazito športnemu občutku svoje doda 'magičen' gumb z oznako Sport na armaturni plošči, ki nekoliko poveča togost blaženja, rahlo otrdi volan in poveča odzivnost stopalke plina. Kombinacija je dovolj dobra, da vzbudi željo po hitrejši vožnji.

Takšne želje bosta motor in podvozje precej dobro izpolnjevala. Podvozje je odlično v vseh pogledih: dovolj udobno, da ne prenaša neprijetnih neravnin v kabino, a dovolj togo (še posebej v programu Sport), da se nanj lahko zanesete tudi pri večjih zahtevah.

Bolj izkušenim voznikom bo malce ponagajal (hiter in učinkovit) serijski ESP, zaradi katerega sicer ne boste mogli računati na krmiljenje z drsenjem vozila, bo pa v isti sapi še zmanjšal možnost, da se po nepotrebnem ne odpeljete med maline.

Pred ali med delovanjem sistema ESP velja, da je Astra vse do zelo ostrih ovinkov dolgo nevtralna, presenetljivo dobra pa je celo v najhitrejših ovinkih tam pri 180 kilometrih na uro in več, ko voznik prek volanskega obroča dobro čuti, kako se zunanji par koles nasloni na asfalt in kdaj se pojavijo malenkostni zdrsi.

Brez motorja ni veselja. Vsega naštetega namreč ne bi mogli preskusiti, če motor ne bi zadovoljil. če menite, da vas pogosto pograbi želja po hitrejši vožnji in če dizel ni v ožjem izboru, je 1, 8-litrski bencinski stroj dobra odločitev.

Ima dve praktični slabosti: po odvzetem plinu mu vrtljaji ne padejo takoj in s prostega teka je precej neuporaben. Njegova karakteristika (podprta seveda z nadzorno elektroniko) ter karakteristika sklopke se sparita tako, da speljevanje ni posebno privlačno početje, vse drugo pa zlahka zadovolji vsakovrstne želje, če seveda ne pretiravate z njimi.

Tudi v zadnji (5.) prestavi bo lepo potegnil od 1500 vrtljajev v minuti (kar pomeni okrog 50 kilometrov na uro) in se zavrtel vse do 6000 vrtljajev v minuti, kar pomeni blizu 200 kilometrov na uro. Nižje prestave se zavrtijo tudi više, za 200 vrtljajev v prepovedano območje vse do številke 6700, ko jih elektronika vozniku skoraj nezaznavno ustavi.

Če ste se odločili za vozno dinamiko, se boste seveda morali sprijazniti z nekoliko večjo porabo goriva. Nam je ni uspelo spraviti pod 8 litrov na 100 kilometrov, ker pa motorju hitro zmanjka zaloge moči (kar opazite pri vožnji navkreber), smo jo pri priganjanju dvignili na skoraj 12 litrov. Številke so danes v dobi dobrih turbodizlov absolutno dokaj visoke, ampak fizikalno-kemični procesi imajo svoje zakone.

Bolj se nam je zameril menjalnik, ki bo sicer povprečno zahtevnega voznika povsem zadovoljil, tistih z željo po športnosti, ki jo preostala (že opisana) mehanika tako dobro zaokroža, pa še vedno ne. Oplovi inženirji imajo tu še veliko manevrskega prostora, saj dobi voznik pri hitrem pretikanju občutek, kot da bi kos gume preprečeval vklop želene prestave.

Toda vse skupaj je odvisno od posameznika in od njegovih zahtev. Takšna Astra verjetno tudi ne cilja na tiste najbolj športno zagrete, saj njim ponujajo bencinski turbomotor, ta Astra pa bo morala biti prej dober družinski avtomobil.

Pet vrat je še en delček v mozaiku, ki prispeva k uporabnosti, vsaj kar se tiče dostopnosti na zadnjo klop. Tam je dovolj prostora za glave, vsaj za 1, 8-metraše, pri kolenih je precej odvisno od tega, koliko prostora si vzame potnik na prednjem sedežu.

Še ena dobra stran zadnjega dela avtomobila je možnost zlaganja zadnjega naslonjala v razmerju 40 : 20 : 40, kar poveča uporabnost prtljažnika, na žalost pa podrta naslonjala (ker sedalni del ostane na mestu) ne ponudijo ravne površine, ampak nekoliko nagnjeno. Pa še nekajcentimetrska stopnica se pojavi med osnovnim in podaljšanim delom prtljažnika.

če torej o takšni Astri dobro razmislite in če ugotovite, da vam je pisana na kožo, se vseeno lahko malce ozrete k astrologiji: naj vam zvezde povedo, ali si jo s svojim proračunom lahko privoščite.

Drugo mnenje

Matevž Korošec

Ostrim potezam na sredinski konzoli se oplovci očitno ne bodo nikoli odpovedali. Tudi prav. Zdaj jim je kon-

čno uspelo zrisati dovolj privlačne oblike, torej ni s tem nič narobe. Tudi sicer moram priznati, da je nova Astra dober, predvsem pa zelo kompakten avtomobil.

Le paket opreme Sport me malo bega. Sedi se visoko, na armaturni plošči ni niti merilnika temperature hladilne tekočine, ESP ni mogoče izklopiti … Hm, očitno besede Sport ne smemo razumeti povsem dobesedno.

Saša Kapetanovič

Vse lepo in prav, če testirani model ne bi imel oznake Sport. Razen tri-krakega volanskega obroča in športnih stopalk v avtu ni nič športnega. Po drugi strani so pa daljša potovanja toliko udobnejša in manj utrujajoča. Notranjost je kljub ostrim potezam ergonomična. Moteei sta le obvolanski ročici, saj je njuno delovanje zapleteno.

Vinko Kernc

Foto Aleš Pavletič