Opel Astra Cabrio Turbo

To je preprosto užitek. Užitek, ki se pri Astri Cabrio Turbo prične v trenutku, ko pritisnete stikalo daljinskega upravljalnika osrednje ključavnice in ga zadržite za nekaj sekund. Predstavo, ki se prične takrat odvijati pred vašimi očmi, bi namreč lahko poimenovali tudi umetnost. Diskretno dvigovanje najprej prednjega, nato zadnjega dela strehe, pa dvig pokrova in nato elegantno zlaganje črne platnene strehe v posebej odmerjen prostor prtljažnika ter za konec še zapiranje pokrova, obarvanega v barvi karoserije, je igra spreminjanja oblike, ki traja natančno 30 sekund.

Da, prav ste prebrali, Astra Cabrio Turbo ne ponuja le električno pomične strehe (ta je na voljo že pri najosnovnejšem modelu), ampak tudi daljinsko vodeno. Tako vam preostane le še, da iz prtljažnika izvlečete zaščitno mrežo, jo namestite za prednja sedeža in sedete za volanski obroč.

Prednja sedeža sta športna, kar pomeni, da sta školjkasta, anatomsko zelo strogo oblikovana, trda in oblečena v usnje. Če tega niste vajeni, boste imeli pri nastavitvi udobnega položaja kar nekaj težav, saj nepravilne drže telesa ne dopuščata. Sta pa zato izdatno nastavljiva in ob tem tudi nekoliko nižje nameščena kot v Astri Coupé, kar jima lahko štejemo v pohvalo. Še vedno pa ne dovolj nizko, da bi varno skrila v zavetrje vetrobranske šipe tudi tiste najvišje.

Ko si uspešno nastavite svoj položaj za volanskim obročem, lahko počasi pričnete odkrivati opremo, ki jo ponuja najmočnejša, najdražja in hkrati seveda tudi najbolj opremljena Astra Cabrio. Armaturna plošča je v osnovi prevzeta iz Aster, kar pomeni, da je na pogled precej togo oblikovana in brez posluha za detajle. So jo pa pri oblikovalskem studiu Bertone že za potrebe Coupéja nekoliko obogatili, predvsem s kromiranimi obrobami merilnikov in z dvobarvno kombinacijo ter takšno vgradili tudi v Cabrio.

Toda plastika na njej še vedno ostaja zgolj povprečna, oblika obvolanskih ročic pod pričakovanji, na dnu sredinske konzole pa zmoti predvsem vžigalnik, ki štrli iz nje in bi ga lahko brez večjih težav pospravili za pokrov pepelnika. Ne razočara pa z zalogo opreme, ki jo ponuja. Povsem na vrhu sredinske konzole se nahaja informacijski zaslon radijskega sprejemnika in potovalnega računalnika (slednjemu ukazujete s stikali desne obvolanske ročice), pod njim je svoje mesto našel avdiosistem, ki, mimogrede, v predalu pred sovoznikom skriva tudi izmenjevalnik zgoščenk, še nekoliko nižje pa samodejna klimatska naprava.

Uaaavvv, le-te si pri Astrah do prihoda Cabria ni bilo mogoče omisliti. In slednja deluje kar v dveh režimih. Ob razpeti platneni strehi se odziva glede na nastavljeno temperaturo, ko uživate z vetrom v laseh, pa ji stopnje hlajenja in moč ventilatorja določate ročno. Morda se vam takšen način na začetku zazdi nekoliko nerazumljiv, toda sčasoma ugotovite, da je povsem logičen. Prostora okoli vas klimatska naprava pač ni sposobna ohladiti na osvežujočih dvajset stopinj Celzija, če je zunanja temperatura trideset in več. Toda spisek opreme se tudi s tem še ne zaključi. Omeniti moramo vsaj še tempomat, stikala na volanskem obroču za ukazovanje avdiosistemu, pa tudi tisti dve na sredinski konzoli za pomikanje platnene strehe in vseh štirih stekel hkrati.

Ko vsaj delno spoznate opremo, nastopi čas, da zaženete še motor. V Astri Cabrio lahko izbirate med štirimi bencinskimi agregat, vrh pa predstavlja najmočnejši iz kupejeve palete, za katerega so na začetku trdili, da ga v Cabriu sploh ne bodo ponujali. To je 2, 0-litrski štirivaljnik, pri katerem za dodatno moč poskrbita tudi turbinski polnilnik in hladilnik polnilnega zraka. Ja, prepih v tej Astri se ne dogaja le nad vašimi glavami, ampak tudi pod motornim pokrovom.

Ob zagonu agregata, ki se skriva v nosu, morda ne boste zaslutili, da le-ta zmore skoraj 200 »konjev«. Zvok, s katerim se oglasi, je namreč povsem običajen in nikakor ne športno rezek. Takšen pa ostaja tudi z naraščanjem vrtljajev. Z nekoliko globljim zvokom se pravzaprav oglasi le v območju med 1200 in 2000 vrtljaji, kjer vas za trenutek prešine, da vendarle ni »mlinček«, kasneje pa vas o tem prepričuje samo še s svojimi zmogljivostmi.

Toda da ne bo pomote. Astra Trubo ne spada v razred neobvladljivih brutalnežev. Svojega značaja resda ne more skriti, zato s polno močjo zadiha šele pri 2500 vrtljajih v minuti, toda od tam dalje pospešuje zelo zvezno in brez pretiranih sunkov, ki bi jih ob tej zalogi moči morda pričakovali. Celo tako zvezno, da nas je o svojih zmogljivostih dokončno prepričala šele na meritvah, saj ji le-teh izza volanskega obroča nismo pripisovali. Morda tudi zaradi zvoka, ki ostaja, tako kot smo že omenili, celo v najvišjem delovnem območju motorja dodobra zadušen.

Je pa treba priznati, da takrat začne precej naraščati drug trušč. In sicer trušč vetra. Vse do hitrosti 150 kilometrov na uro tega sicer ne boste opazili, saj Astra Cabrio tako ob razpeti kot spuščeni strehi dovolj učinkovito skriva potniški prostor pred vetrom. Z naraščanjem hitrosti od te številke dalje pa ugotovite, tudi vi in ne le merilnik hitrosti, da se nekaj dogaja. Zlasti takrat, ko je streha zložena. Kljub vetrni mreži in privzdignjenim steklom namreč veter potniške kabine ne uspe več zaobiti, zato lahko postane precej nadležen. Nikakor pa se teh podvigov ne gre lotevati s potnikoma zadaj, kajti tista dva se bosta zadostne količine vetra naužila že pri hitrosti do 60 kilometrov na uro.

Pri Astri Cabrio je treba pohvaliti vsaj še eno stvar, in sicer prtljažnik. Ta med kabrioleti spada med večje, saj ponuja okroglih 330 litrov prostornine, za kar sta zaslužna tudi teleskopska nosilca, ki zadržujeta njegov pokrov. Končno, bi lahko zapisali, saj pri limuzinski različici in Coupéju to delo opravljata klasična. Poleg tega boste v njem našli tudi odprtino, skozi katero je mogoče daljše predmete poriniti v potniški prostor, kar pomeni, da se lahko s takšno Astro na primer tudi pozimi odpravite na smučanje. Pa čeprav temu kabrioleti v osnovi niso namenjeni.

Največ užitkov lahko namreč pričarajo v sončnih in toplih dneh, ko veter voznika in sopotnika, še raje pa sopotnico, prijetno hladi in jima mrši lase. Če se prepih ob tem dogaja tudi pod motornim pokrovom, pa so, verjemite, užitki še toliko večji.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič