Opel Astra Sedan 1.6 16V Cosmo

Da gre za tradicijo in samoumevnost, je jasno in logično. Kaj bi bila Astra, to slavno ime pri nas lepo udomačenega Opla, brez limuzine? Ne, tega si ne moremo predstav­ljati. S tem modelom Opel lepo zaokrožuje bogat nabor različnih karoserijskih različic priljubljene Astre.

Že ob prvem srečanju avtomobil jasno pove, da je klasična limuzina. Linije so všečne, tiste na sprednjem delu so bile uporabljene že pri preostalih različicah, elegantno potegnjena linija pa se konča na lepo prirezanem zadku.

Oblikovalcem Astre Sedan lahko le še pošteno sežemo v dlan in jim čestitamo za dobro opravljeno delo. Morda se sprva ne zdi težko zrisati elegantno, a hkrati še ravno dovolj športno limuzino, a ko pogledamo, kako se mučijo nekateri tekmeci, ugotavljamo, da je ta Astra pravzaprav ena lepših limuzin nižjega srednjega razreda.

Filozofija pri limuzinah je sila preprosta in tudi tokrat so se oprijeli preverjene formule: štiri vrata za preprost dostop na srednji par sedežev ali zadnjo klop in podaljšan zadek, ki se odpira ločeno, ne da bi se pri tem dvigovala tudi zadnja šipa. Tako ni kaj zgrešiti.

Ali je tako odpiranje prtljažnika praktično ali ne, smo že veliko pisali, in ker je to tako aktualna tema, se ji tudi tokrat ne moremo izogniti. Dejstvo je, da ni praktično, če se vrata odprejo le napol. Zlasti če imaš izkušnjo z drugačnim avtomobilom, kupejem ali celo kombijem. Tam lahko prtljažnik naložiš miže in vanj stlačiš obilen tovor, tu pa je treba biti previden. Odprtina prtljažnika je manjša in nepraktična. Torej, če ste tiste vrste uporabnik, ki v prtljažnik pogosto nalaga kaj več kot nakupovalne vrečke, potem tole Astro, čeprav je najbolj elegantna izmed vseh oblik, toplo odsvetujemo. Prtljažnik s svojimi 490 litri sicer ni skromen, je pa kot rečeno nepraktičen.

Dosti bolje se Astra Sedan izkaže med vožnjo. Rdeča nit sta vsekakor udobje in zanesljiva lega na cesti. Oplovcem je uspelo najti kompromis ? naredili so avtomobil, ki spodobno požira neravnine, hkrati pa potniki ne dobijo morske bolezni vsakič, ko se peljejo po ovinkasti cesti. Podvozje ponuja dober stik s podlago in tudi ob nekoliko hitrejši vožnji Astra ne počenja neumnosti. Res je, da ni ravno športni dirkalnik in da pretiravanje vseeno pripelje do pretiranega nagibanja karoserije. A takole, za družinsko rabo ali pa za nekoga, ki pravi, da se mu ne mudi, ne bo težav. Med vožnjo tako še najbolj zmoti nenatančen volan.

Pohvala pa gre petstopenjskemu menjalniku, ki pri vožnji ne povzroča slabe volje, je tudi dovolj hiter, da vam soudeleženci v prometu ne bodo hupali zaradi mencanja pri speljevanju. Malce neposrečeno so naredili le eno malenkost: prestavna ročica menjalnika je sicer lahko dostopna, a le takrat, ko je naslonjalo za voznikovo roko umaknjeno. Če bi bil namesto samodejnega ročni menjalnik in bi zato le redko segli po prestavni ročici, ne bi imeli pripomb, takole pa tega žal nikakor ne moremo pohvaliti in bi za svoj avtomobil ta kos gotovo črtali iz seznama dodatne opreme.

Menjalnik pa vsekakor pomaga povprečnemu motorju, ki prav z ničimer ne preseneti. Sicer gre za preizkušeno in znano bencinsko srce s 115 ‘konji’ in 155 Nm navora, kar je povsem dovolj ali celo več, kot si bi želel povprečni uporabnik takega avtomobila. Vendar to, kar piše na papirju, ni vedno vsa resnica.

Žal je treba agregat nenehno priganjati, da da od sebe kaj življenja. V spodnjem območju vrtljajev je preslaboten, zato ga je treba priganjati vsaj v srednje območje. Šele tam zaživi in se nato v zgornjem območju lepo zvrti. Le takrat zadosti potrebam po dinamiki v dandanašnjem prometu. Pod 3.500 vrtljaji je motor povsem anemičen in posledično neugoden med vožnjo v mestu, kjer je ob prometnih končnicah treba pogosto hitro pospeševati. Če je avtomobil polno naložen s potniki in nekaj prtljage, pa bo treba še precej odločneje stopiti na stopalko za plin.

Priganjanje motorja praviloma pripelje do povečanja porabe goriva in tudi tokrat ni nič drugače. Ob zmerni vožnji se poraba giblje malce pod sedmimi litri, ob priganjanju pa zraste na precej neuglednih devet litrov, kar je za tako prostornino in tak avtomobilski razred preveč. Zato je dobro imeti ta podatek v mislih pri izračunavanju, ali je morebiten nakup ekomomičen.

Medtem ko nas motor ni povsem prepričal, tega ne moremo reči za notranjost in udobje, predvsem na zadnji klopi. Če bi bilo spredaj kanček več prostora za kolena, bi bila Astra Sedan popolna. Zadaj pa … no, tam je zgodba drugačna ? če se bosta vozila dva odrasla potnika, jima tudi na dolgih potovanjih ne bo tesno. Tako oblazinjenje sedežev kot tudi zvočna izolacija potniškega prostora (na srečo se zaradi nje ne sliši, kako je treba motor priganjati) sta na zavidljivi ravni. Štirim odraslim potnikom nudi dovolj prostora in celo marsikatera limuzina višjega razreda bi se z veseljem rada pohvalila s takšnimi notranjimi merami.

Z bogato opremo ter vsemi elektronskimi in varnostnimi dodatki ta Astra nudi zelo veliko za svojo ceno. Tudi zaradi kakovostnih materialov, natančne izdelave in celotnega paketa je to nedvomno ena izmed najbolj vročih (malih) limuzin.

Peter Kavčič, foto:? Aleš Pavletič