Opel Corsa 1.2 16V Easytronic Elegance

Pet vrat je v Corsi namenjeno tistim, ki se ne vozijo sami ali največ v dvoje. Večje število potnikov in večje število vrat je tesno povezano, in sicer s preprostejšim vstopanjem in izstopanjem. Vrata so lahko krajša in jih je lažje odpreti na tesno odmerjenih prostorih, tisti na zadnjih sedežih pa imajo svoj vhod in ne gnjavijo tistih na prednjih sedežih. Več vrat je torej kar velika prednost, če se vozi več potnikov.

Karoserija v bistvu ni veliko spremenjena, le prednja vrata so nekaj krajša, zadnja pa daljša. Kljub temu je še vedno dovolj prostora za vstopanje in izstopanje. V Corsi je dovolj prostora za pet potnikov. Na prednjih sedežih za dva več kot dovolj, zadaj pa za tri bolj teoretično kot praktično. Dva odrasla se bosta zelo dobro počutila, za tretjega pa je že vprašanje …

Predvsem pa je dovolj visoka streha porok za to, da se potniki z glavami ne bodo zadevali v strop. Pri potnikih, ki zadaj ne potrebujejo veliko prostora (na primer otroci), je možno zadnje naslonjalo postaviti bolj pokonci, saj je nastavljivo v dveh stopnjah. Tako dobimo več prostora v prtljažniku, ki, roko na srce, ni ravno razkošno velik, vendar v svojem razredu nekako zadovolji potrebe. Predvsem s postopno prilagodljivostjo. Seveda bi bilo bolje, če bi bilo skupaj s tretjinsko deljivostjo naslonjala enako možno storiti tudi s sedalnim delom. Zloži se namreč le v celoti. Ampak kaj hočemo, tako je.

Vendar pa bistvo testne Corse ni bilo le število vrat. Enako zanimiv, če ne še bolj, je bil menjalnik Easytronic. Samodejni menjalnik je v bistvu klasični menjalnik, popolnoma na novo pa je zasnovana krmilna elektronika. Brez tega namreč ne bi šlo. Gre za klasičen petstopenjski menjalnik s suho enolamelno sklopko. Za hidravlično krmiljeno sklopko in za prestavljanje skrbijo trije elektromotorji. Če vse to ne bi bilo podprto z umetno inteligenco zmogljivega računalnika, seveda ne bi delovalo, kakor si želimo.

Izmenjava podatkov med motorjem, menjalnikom in zahtevami voznika mora potekati izredno hitro. Ker je bila pri samodejnih menjalnikih poleg uglajenosti vedno vprašljiva tudi hitrost pretikanja, naj omenim, da so pri Corsi problem v obeh pogledih izredno dobro rešili. Menjalnik pretika uglajeno, poleg tega je tudi precej hiter. Izvzeti je treba speljevanje in po možnosti še vzvratno vožnjo. Pri tem nikar ne pretiravajte.

Vzemite si čas. »Take it easy! « Hitro pretikanje iz vzvratne prestave prek nevtralnega položaja do položaja za vožnjo naprej (ali obratno) včasih zmede sistem, da ne ve točno, kaj mora storiti. Temu se pač izogibajte in z novim menjalnikom boste lahko prav dobro sodelovali.

Tako kot večina sodobnih samodejnih menjalnikov tudi Easytronic omogoča popolnoma samodejno delovanje ali pa ročno pretikanje. V samodejnem načinu je pod merilnikom vrtljajev dovolj velik zaslon LCD, ki s črko A oznanja, da se menjalnik sam prilagaja načinu vožnje. Prestavno razmerje izbere sam, tako da je najbolj optimalno glede na obremenjenost motorja in vrtljaje. Pri katerih vrtljajih bo pretikal, je precej odvisno od položaja stopalke plina. Le rahel pritisk pomeni umirjeno vožnjo in pretikanje pri že zelo nizkih vrtljaji, tja do najvišje, pete prestave. Sorazmerno z globljim pritiskom na stopalko plina se pretikanje premakne v višje vrtljaje in pri neusmiljenim plinu do konca tudi pretika najvišje (tam nekje pri 6400 vrtljajih).

Pri polnem plinu in nizkih vrtljajih se menjalnik odzove tako, da prestavi eno ali dve prestavi nižje, pač glede na optimalne vrtljaje in največjo moč ter navor. To mu sicer vzame nekaj več časa, zato denimo pred prehitevanjem priporočam ročno pretikanje. Samo ročico je treba rahlo potegniti nazaj (proti oznaki minus). Enkrat ali pa celo dvakrat. Prvič to zahteva nekaj vaje in predvsem razmišljanja, vendar hitro preide v avtomatizem. Menjalnik se do neke mere tudi prilagaja načinu vožnje, tako na primer sam pretika navzdol pri zaviranju.

Posebnost menjalnika v primerjavi z drugimi samodejnimi menjalniki je tudi ta, da nima položaja P za parkiranje (blokirana kolesa). Zato je treba uporabiti ročno zavoro, da avtomobil ostane na svojem mestu. Pozabljivce bo na to opozorila utripajoča rdeča lučka na armaturni plošči. Za nežnejše speljevanje (pozimi) ima menjalnik vgrajeno posebno stikalo z narisano snežinko. Za kontrolo se v prikazovalniku zasveti oznaka za vklopljen sistem. Prav tam, kjer se prikazujejo tudi številke, ki označujejo izbrano prestavo v ročnem načinu prestavljanja.

Strah pred samodejnimi menjalniki bo treba prav gotovo nekako odpraviti. Sodobni menjalniki so namreč že tako dobri, hitri in uglajeni, da prav v vseh pogledih odtehtajo ročne. Prav tak, kot je v Corsi, je lep dokaz, da se splača premisliti. Tudi cena namreč ni tako zasoljena, kot je bila včasih, če pa upoštevamo še obljubljeno manjšo porabo, ki se je potrdila tudi na našem testu, skoraj ne najdem več razlogov proti.

Igor Pucihar

Foto: Uroš Potočnik