Opel Corsa 1.3 CDTi (66 kW) Cosmo

Tole je, kot vidite že na fotografijah, Corsina trivratna različica. Razlika je, jasno, v številu vrat, a tudi v obliki zadka. Trivratna hoče biti še bolj mladostna, malce kupejevska, dinamičnejša, morda celo na videz bolj športna.

Ta Corsa je tisti avtomobil, ki po svojem ustroju sega še v čase, ko sta se ’poročila’ Fiat in GM. Povedano po domače: nastala je na enaki platformi kot Grande Punto pa tudi motor v njej je iz te naveze, saj enak turbodizel poganja tudi Fiate. Kljub temu pa bi bilo zmotno trditi, da je to le v Opla preoblečeni Fiat, saj z videzom in v vožnji izraža povsem Oplov značaj.

Njena ’obleka’ se zdi posrečena; deluje skladno in kompaktno in z vsakega zornega kota je čedna. Še zlasti ker je trivratna. Od vsega izstopata na videz razširjena zadnja blatnika, ki se zadaj končujeta v zadnji luči, očesu pa tudi ne uide zadnji par bočnih šip, ki se končujeta izrazito v špico na njihovem spodnjem delu.

Notranjost je zasnovana, oblikovana in izdelana v rahlo drugačnem slogu: želi dajati vtis večjega prestiža, kot smo v tem razredu vajeni. Tudi s svetlečo črnino (predvsem na osrednjem delu armaturne plošče, a tudi na vratnih oblogah), ki pa ima svojo slabo stran: na njej se takoj pozna prah. No, kljub temu je tudi notranje oblikovanje prikupno, mladostno in dokaj ugledno, materiali so razredno nadpovprečni in izdelava je zelo dobra. Deluje zrelo. Ampak k zunanjosti bi se veliko bolj podala, če bi sivino in črnino razbile vsaj delno živahnejše barve.

Čeprav je tudi ta generacija Corse, kot vsi tekmeci zadnjega časa, precej zrasla, znotraj še vedno ni prostorskega čudeža. Res je, da je dolžine na vseh sedežih opazno več kot pri prejšnji generaciji, še vedno pa pešata širina in (še posebej) višina. Višji od 1, 9 metra se ne bodo počutili prav dobro, čeprav je denimo voznikov položaj odlično nastavljiv: sedež ima dovolj odmika in volanski obroč ima radodarne pomike v obe smeri.

Prednja sedeža sta zelo dobra: zagotavljata skoraj športnodirkaški bočni oprijem, zelo učinkovit, a še nemoteč pri vstopanju in izstopanju. Tudi daljše sedenje na njiju ni utrujajoče, k pomanjkanju notranje višine pa sedeža prispevata svoje, saj se že v osnovi na njiju (pre)visoko sedi kljub voznikovi višinski nastavljivosti. In v takšni, trivratni različici se tudi nista posebej izkazala s svojim odmikom za vstopanje na zadnjo klop. Mehanizem je trd, sovoznikov vozniku težko dosegljiv in spomina, kje sta bila pred zlaganjem, nimata. Nerodno.

Ja, če zadnje klopi ne uporabljate pogosto, ta nerodnost ne pride do izraza. Je pa zato položaj za volanom, kot rečeno, zelo dober, volanski obroč je prijeten za oprijem ter ravno prav velik in vožnja je v splošnem lahkotna in prijetna. Merilniki so čedni, diskretni, ’čisti’, (tudi ponoči) pregledni, a manjka merilnik temperature hladilne tekočine.

Tudi nova Corsa spet deli ljudi v privržence in nasprotnike obvolanskih ročic, saj imajo te le eno lego, se pravi, da na primer ročica za brisalnike vedno ostane v enaki legi, tudi ko vklopite hitro brisanje z večkratnim pomikom navzgor. Njihova mehanika je sicer zelo dobra, a če se voznik le rahlo zmede pri upravljanju, niso posebej hvaležni. Stvar okusa.

Bolj kot to pa moti zapleteno upravljanje nekaterih funkcij drugotnega pomena: izklapljanja klimatske naprave ter upravljanja potovalnega računalnika in avdiosistema. Nerodno je tudi, da z izklopom avdiosistema ugasne osvetlitev nekaterih gumbov, ki niso vezani le na avdiosistem. In številni gumbi okrog glavnega stikala za žaromete niti niso vidni niti niso ergonomske oblike. Nerodno pri tem je, da sta tam tudi gumba za meglenke, ki bi ju bilo načeloma treba hitro najti ob poslabšani vidljivosti v megli, ne pa da se voznik sklanja z glavo in ju najprej išče. Vse to utegne starejše kupce odvrniti, mlajših pa zagotovo ne privlačiti.

Čeprav rahlo nakazuje kupejevstvo, je vidljivost navzven zavidljivo dobra. Veliko k temu pripomorejo dobra (velika) vzvratna ogledala, celo majhni trikotni okenci pred vrati prineseta nekaj dodatne vidljivosti (kar pomeni, da nista le oblikovni rešitvi) in le zajeten stebriček C povzroča nekaj mrtvega kota.

V notranjosti morda zmoti tudi paket opreme, ki se nanaša na udobje: medtem ko na primer nima kozmetičnega ogledalca pri sovozniku in žepov na sedežnih hrbtiščih, ima osvetljen del pri nogah pri prednjih potnikih in samodejno klimatsko napravo. Ta je sicer zelo učinkovita, a zahteva tudi do tri stopinje Celzija različno nastavitev pri počasni (mestni) in pri hitrejši (zunajmestni) ožnji.

K notranjosti je seveda treba prišteti tudi prtljažnik. Le nekaj centimetrov (v višino ali v širino) mu zmanjka, da bi vanj lahko postavili še en kovček srednje velikosti, kar pomeni, da je litrsko precej radodaren. Je kvadraste oblike, ima dvojno dno in gornja polička se prikladno zloži ob naslonjalo zadnje klopi. Njegova slaba stran pa je, da se podaljšuje le z zlaganjem naslonjala zadnje klopi, kar pomeni, da je sedalo nepremično, kar spet pomeni, da je pri podaljšanem na njegovi sredi precejšnja stopnica. Škoda.

Pa dinamika? Če bi sodili le po volanu, bi morali zapisati, da Corsa ni namenjena ljubiteljem športne vožnje. Njegov servo je namreč precej močan, zato je sukanje volanskega obroča zelo lahkotno tudi takrat, ko to ni potrebno. Tudi to je vzrok, da voznik na volanskem obroču nima občutka, kdaj v kritičnih primerih (spolzek asfalt) guma prehaja iz oprijema v zdrs. Če pa bi sodili po preostali mehaniki, bi takšni Corsi morali reči, da je kar živahen, športen avtomobil.

Začenši z motorjem: ta sicer zahteva dokaj dolgo predgretje (dizel! ) in ni prav ugledno zvočno izoliran, kar se sicer ne sklada z že omenjeno ugledno notranjostjo. No, prav hudo sicer ni, je pa opazno. Ampak motorček je tudi isker, kar je lepo podprto s hitrim in sicer dokaj dolgo izračunanim menjalnikom. Ta ima za lahkotna speljevanja razmeroma kratko prvo prestavo, potem tri prestave nekje med športnostjo in varčnostjo, zadnji dve prestavi pa sta izrazito varčni. Medtem ko se v prvih štirih prestavah motor zlahka zavrti do 4.500 vrtljajev v minuti, pride v peti prestavi kazalček na merilniku vrtljajev komaj kaj prek številke 4.000, kar na merilniku hitrosti pomeni dobrih 170 kilometrov na uro, ko pa potem pretaknete v šesto prestavo, tudi poln plin pri normalnih pogojih ne poveča hitrosti.

Na merilniku vrtljajev se sicer rdeče polje prične pri številki 5.000, a bi temu po šolsko lahko rekli utopični realizem. Ampak to je lepotna napaka. Ne glede na to in na dolgost menjalnika motor zlahka vzdržuje potovalnih 160 kilometrov na uro, če se ne peljete ravno po vrhniškem avtocestnem klancu. Navzgor seveda. To pomeni v šesti prestavi okrog 3.000 vrtljajev ročične gredi v minuti, kar spet pomeni balzam za motor; takrat lepo, mehko teče in porabi razmeroma malo goriva.

’Razmeroma’ pa zato, ker poraba na našem testu ni prav pohvalna; tipične številke so v preglednici s tehničnimi podatki, tule pa le podatek o tem, da pri omenjenih 160 kilometrih na uro v zadnji prestavi (po trditvi potovalnega računalnika) porabi več kot devet litrov za 100 kilometrov, pri polnem plinu pa se dvigne na nekaj čez 10 litrov na 100 kilometrov. Naše meritve porabe kažejo, da je interval porabe (od najmanjše do največje) precej ozek, povprečje pa dokaj visoko.

Porabo seveda lahko vzamete v zakup, saj še vedno velja, da je poraba davek na (živahne) ’konje’. Živahnost ’konjev’ iz motorja pa pomeni delo za podvozje. Corsino je odlično, saj je udobno, a zlahka nadzira gibanje karoserije. Lega na cesti je dolgo zelo nevtralna in tipična za prednji pogon: pri skrajnih razmerah prične v ovinku nos rahlo siliti navzven, kar popravite z dodajanjem volana.

Pohvalno pri podvozju je, da kljub zadnjim vzdolžno vodenim kolesom med zaviranjem v ovinku zadek le rahlo nakazuje, da bi rad zbežal iz njega, kar je spet preprosto nadzirljivo z odvzemanjem volana. Pri takšnih motornih zmogljivostih (predvsem navor! ) pa tej Corsi manjka vsaj elektronski nadzor nad zdrsom gnanih koles (ASR), če že ne tudi stabilizacijski ESP.

Če ste naslov tega sestavka morda razumeli drugače: za (oceno) pet nova Corsa po naših kriterijih ni. Kakšne večje napake sicer nima, je pa preveč drobnih nerodnosti, ki se na koncu seštejejo v skupno oceno štiri. Kar pa tudi ni slabo.

Vinko Kernc

Foto: Saša Kapetanovič