Test: Opel Grandland X 1.6 CDTI Innovation

Mokka je tu precejšnja izjema, saj izvira iz časa pred spremembo Oplovega lastništva in tudi edina ponuja štirikolesni pogon, zato lahko tako za Crossland X kot za Grandland X najdemo ekvivalent v Peugeotovi oziroma Citroënovi ponudbi, saj so znamke že od začetka sodelovale pri njunem razvoju. Za Crosslanda X bi primerjavo lahko našli v Citroënu C3 Aircross, v primeru Grandlanda X pa bi bil to Peugeot 3008, saj se pod njuno sicer precej različno oblikovano karoserijsko pločevino skriva precej enaka tehnika.

Testnega Grandlanda X je tako poganjal Peugeotov 1,6-litrski turbodizelski štirivaljnik z močjo 120 'konj', ki nam je dobro znan že iz Peugeota 3008, enako velja za šeststopenjski samodejni menjalnik s pretvornikom navora, ki motorni navor prenaša na sprednji kolesi. In sprednji pogon je tudi edini, ki ga lahko v Grandlandu X dobite, s čimer se tudi postavlja ob bok francoskemu sorojencu. Za takšno pogonsko kombinacijo lahko sicer rečemo, da deluje prijetno umirjeno. Menjalnik prestave menjava tako, da prehoda skorajda ne čutite, motor pa med pospeševanjem daje občutek, da je vedno kos položaju, in ne kaže izrazitih znakov naprezanja. Temu primerna je poraba goriva, ki se je na testu gibala v okolici povsem ugodnih 6,2 litra na 100 kilometrov, med do pogona bolj prizanesljivim normnim krogom pa se je ustalila celo pri 5,2 litra na 100 kilometrov. Ob tem naj omenimo, da je teže, ki jo mora premikati motor, kar precej, saj avtomobil zgolj z voznikom tehta nekaj več kot 1,3 tone, obremenimo pa ga lahko vse do skupne teže več kot dve toni.

Podvozje je nastavljeno tako, da je kar se da udobno in precej dobro blaži tudi večje neravnine na podlagi, vendar ima kljub temu svoje meje, saj prav zaradi poudarka na udobju ponuja malo manj gotovosti v ovinkih z večjimi hodi blažilnikov in izrazitejšim nagibanjem karoserije. Pri tem se pozna tudi športno-terenska narava avtomobila, ki prav z večjo oddaljenostjo dna od tal omogoča izlete na bolj grobo podlago. A ti izleti se kmalu končajo, saj, kot rečeno, Grandland nima možnosti štirikolesnega pogona, prav tako je omejen pri vključljivih elektronskih pripomočkih za povečevanje trakcije. Testni primerek jih ni imel. Lahko bi rekli, da jih tako ali tako ne potrebuje, saj je skoraj gotovo, da se takšen športni terenec, kot je Grandland X, le redko odpelje na terensko vožnjo, prednosti višje oddaljenosti dna od tal pa zna še kako dobro izkoristiti tudi v mestnem okolju.

Pri pogonski tehniki, podvozju, zunanjih merah in najosnovnejših oblikovni zasnovi se podobnost s francoskim bratrancem bolj ali manj konča. V Peugeotu 3008 so zadovoljni predvsem tisti, ki se navdušujejo nad avtomobilsko avantgardo in prijemi, napovedujočimi prihodnost, v Oplu Grandlandu X pa bodo bolj doma tisti, ki imajo radi klasično oblikovane avtomobile. Oblikovne linije Grandlanda X namreč niso izzivalne, ampak zelo umirjeno konvencionalne. Povzema jih tudi po drugih modelih znamke, kakršna sta Astra in Insignia, ter po Crosslandu X. Lahko bi rekli, da je oblikovalcem pri Grandlandu X prehod s 'francoskih' na 'nemške' karoserijske linije uspel bolje kot pri Crosslandu, saj v nasprotju z manjšim bratom, ki smo mu nekako očitali oblikovno nerodnost, v celoti deluje precej skladno.

Konvencionalna je tudi notranjost, kjer ni sledu o Peugeotovem i-Cockpitu z digitalno armaturno ploščo, še manj o majhnem oglato oblikovanem volanskem obroču, čez katerega zremo na merilnike. Grandland X ima na tem mestu namreč povsem konvencionalno zasnovo z normalno okroglim volanskim obročem, skozi katerega vidimo dva velika klasična okrogla prikazovalnika motornih vrtljajev in hitrosti, dva manjša prikazovalnika temperature hladilne tekočine in količine goriva v posodi in digitalni zaslonček s podatki z avtomobilskega računalnika in podobnim. Tudi nastavitev klime je urejena s klasičnimi regulatorji, nad katerimi najdemo za dotik občutljivi zaslonček informativno-razvedrilnega sistema, ki je povsem korektno kos svojim nalogam. Marsičesa je tudi več, pri tem mislimo predvsem na sistem Opel OnStar, ki je v tem primeru vezan na Peugeotovo tehniko in se mora v nasprotju s 'pravimi' Opli, kakršni so Astra, Insignia ali Zafira, še 'naučiti slovensko'.

Na ergonomskih sprednjih sedežih iz Oplove linije EGR se udobno sedi, prav tako je dovolj udobnega prostora na zadnji klopi, ki ne ponuja vzdolžnega pomika, ampak se zloži le v razmerju 60: 40 in poveča prtljažnik, ki se s svojim volumnom uvršča v ugodno razredno povprečje. Testni Grandland X je bil poleg tega dovolj izdatno opremljen, da niso manjkali niti samodejni LED-žarometi, ogrevanje volanskega obroča, aktivni tempomat, pogled v okolico že sicer precej preglednega avtomobila in še kaj bi se našlo.

Kot takšen Opel Grandland vsekakor suvereno nastopa v družbi svojih tekmecev. Morda ni ravno 'grandiozen', kot trdijo v Oplovem marketingu, a se vsekakor suvereno pelje na čelu Oplovih križancev, ki nastopajo pod pomenljivim znamenjem križa, pa čeprav je ta andrejev.