Opel Insignia 2.0 CDTI (118 kW) Edition

Insignia je morala biti drugačna od Vectre, če je Opel v zgornjem srednjem razredu hotel igrati vidnejšo vlogo. Nemcem se je posrečil oblikovno dober izdelek, ki s strani spomni na štirivratni kupe, nizka preža s prelivajočimi se linijami, ki se v zadku posrečeno zlijejo v krilce (to v ničemer ne spominja na dolgočasno polico limuzinske Vectre), pa ob zapolnjenih in izstopajočih blatnikih zelo uspešno skriva dejstvo, da je Oplov zastavonoša presegel mejo 4, 8 metra. Karoserija ima polno kromanih detajlov, ureznini na boku pa sta del Oplove oblikovalske filozofije rezila.

Luči, dnevne so v LED-tehniki, svetijo prepoznavno. Na zunaj Insignia premeteno skriva konfekcijsko številko Škodinega Superba, ki se mu po prostornosti zadnje klopi ne more niti približati. Oblikovno zelo opazno oddaljevanje od Vectre je ob spremenjenem imenu dobro, saj je Insignia končno lep Opel tega razreda. Opel, ki si ga ne bodo želela le podjetja za službeni avtomobil, ampak tudi posamezniki.

Spet so na izbiro tri karoserijske različice, poleg limuzinske še kombilimuzinska (identične zunanje mere! ) in kombijevska, ki novim časom v pozdrav nosi drugačno ime kot običajno: Sports Tourer. Evropski avtomobil leta je znotraj še bolj nov kot zunaj.

Ne duha ne sluha ni o Vectrinih z ravnilom začrtanih linijah in prežvečeni rumeni barvi osvetlitve. Zdaj vse sveti rdeče, merilniki so načeloma odeti v belo, s pritiskom na gumb Sport (odvisno od opreme) pa tudi njih zalije rdečica. Skali glavnih merilnikov spomnita na ure. Osvetljena konica igel merilnikov je še en zanimiv detajl. Armaturna plošča je bolj razgibana, element krila jasno teče od enih prednjih vrat do drugih, dopolnjujejo pa ga elementi rezila –

svetli deli na volanskem obroču, okoli prestavne ročice in na vratih.

Armaturna plošča je zgoraj mehka, pod imitacijo pa trda. V povezavi z izdelavo notranjosti bi ob dobrem splošnem vtisu pripomnili le, da nekaj več natančnosti v notranjosti ne bi škodilo. Ergonomija je v redu, zahvaljujoč dobrim tristopenjsko ogrevanim sedežem, se sedi dobro, dobro nastavljiv volanski obroč pa je še dodaten razlog, da v tem Oplu najdete ugoden položaj za volanom.

Vse štiri bočne šipe se samodejno pomikajo z le enim pritiskom na stikalo, ogledalca so električno nastavljiva in poklopna, nič pa se ne bi pritoževali, če bi bila večja. Za uporabo Insignie ne boste potrebovali knjižice z navodili, saj je vse logično. Skoraj vse. Izbirno stikalo potovalnega računalnika bi bilo lahko postav­ljeno kam drugam, ne na levo obvolansko ročico, ki zahteva umikanje roke z volana.

Prav tako ne razumemo podvojenosti tipk na centralni konzoli in ob stikalu parkirne zavore za upravljanje navigacijskih, avdio in telefonskih vsebin. Pri uporabniškem vmes­niku zabavno-navigacijsko-telefonskega dela vidimo še možnosti za izboljšave. Nekateri tekmeci so se odločili za odlično alternativo ? za zaslone, občutljive za dotik.

Prostoročno telefoniranje deluje v Insignii dobro, škoda je le, da je izbira številk mogoča le prek zaslona (skakanje s številke na številko in vsakič zamudno potrjevanje), in ne prek tipk radia (teh je le od 0 do 6). Rešitev je v glasovnem upravljanju, a brez lepe angleščine ne bo nič.

Odlagalnih mest bo za prvo silo dovolj. Ta so v vseh bočnih vratih, najdemo pa še predal pred voznikovim levim kolenom, sovoznikov predal, žepka na hrbtiščih in prednjih delih obeh prednjih sedežev, mesti za pijačo na sredinski konzoli in luknji(ci) pod komolčno oporo. Zadnja potnika lahko zložita del sredinskega sedeža v naslonjalo, ki ponudi predal in dve mesti za odlaganje pijače, ter ga za potrebe prevoza smuči ali česa podobnega povsem odpreta. Zadovoljivo.

Kakšen kupec bo morda v Insignii pogrešal pametni ključ, marsikdo pa bo zadovoljen, da ima v sredinskem grebenu pred zadnjimi potniki pod režami ventilacije klasično električno vtičnico! Spredaj je prostora več kot zadaj, kjer na več kot povprečno radodarnost prostora za glave ne računajte (odrasli nad 1, 8 metra bodo z glavami dosegli kupejevsko spuščajočo se streho). Za kolena ga bo kasneje zmanjkalo.

Da je streha nizka, se pozna tudi pri vstopanju in izstopanju na zadnjo klop. Treba je biti previden, da ne bo buške. Bolj radodaren je 500-litrski prtljažnik, ki se s podiranjem naslonjal zadnje klopi še poveča, vendar pa zaradi grbin (podvozje) in stopnice ni nikoli raven. Odprtina za nalaganje ni najširša, a se odpre dovolj dobro, da ni bojazni za bližnje srečanje, je pa treba računati, da bo v dežju kaka kaplja padla v notranjost.

Za varnost je v testni Insignii, ki smo jo vozili, še preden se je na slovenskem trgu uradno začela prodajati (zato objavljamo poslovenjeno nemško ceno testnega vozila), poleg štirih varnostnih blazin, dveh zaves in petih zvezdic EuroNCAP-a skrbel še sistem prilagodljivih luči. Prilagodljivi biksenonski žarometi AFL s pomočjo kamere (lepo je vidna na prednji šipi) in drugih sistemov spremljajo razmere na cesti in ponujajo osem načinov delovanja. Pri manjših hitrostih osvetljujejo krajšo, a širšo razdaljo, pri avtocestnih hitrostih pa se ta podaljša in zoži. Žarometi osvetljujejo tudi ovinek. V praksi sistem dobro deluje (le v gosti megli včasih ni najprimernejši), tudi samodejno vklapljanje in izklapljanje dolgih luči.

Ob takšni, v tem razredu precej napred­ni tehniki se zdijo pričakovanja, da bodo ponudili pametni ključ, še bolj upravičena. Vectri smo očitali nagibanje v ovinkih, nihanje karoserije in zaradi čvrstosti podvozja na trenutek neudobno vožnjo. Insignia je na teh področjih naredila tako opazen korak kot pri obliki.

Podvozje z zasnovo sledi Vectri, a je novo, platforma, ki jo General Motors deli še med preostale člane koncerna (od Buickov do Saabov), pa posrečena. Insignia je med ovinki dobro vodljiva, stabilna in predvidljiva (pričakovano, a dokaj pozno in obvladljivo podkrmarjenje), nagibanja je zanemarljivo malo, in čeprav je čistokrvno nemško, je blaženje učinkovito. Še v izbranem načinu Tour (prilagodljiv sistem blaženja FlexRide – odvisen od opreme), ki je najudobnejši, se v Insignii ne boste počutili nič kaj francosko.

Zanimivo, tudi pri Sportu, ki otrdi blažilnike, poveča odzivnost stopalke za plin in otrdi volan (športne vožnje željnim bo volan še premalo neposreden), voznik in potniki ne bodo imeli občutka, da gre za 'tršo' skrajnost. Sport je uporaben za vsak dan. A ne skrbite, razlike med Tourom in Sportom so med vožnjo jasno zaznavne.

Posegi serijsko vgrajenega stabilizacijskega sistema ESP (izklopljiv po večsekundnem držanju tipke, ki izključi tudi sistem proti zdrsavanju pogonskih koles) so razveseljivo nevsiljivi in dopuščajo dovolj užitkov pri bolj dinamični vožnji. Pri takšnem premagovanju razdalj je zaradi relativno majhnega polja 'živahnih' vrtljajev 118-kilovatne različice dvolitrskega turbodizla (novi 2.0 CDTi obstaja v različicah 81, 96 in 118 kW) zaželeno redno poseganje po uslužni prestavni ročici šeststopenjskega ročnega menjalnika. Z

apriseženi varčni vozniki bodo morda malce razočarani nad porabo goriva, ki se je na testu gibala med 7, 7 in 8, 8 litra. Obstajajo varčnejši. Zaradi dovolj navora je lenobno upravljanje prestavne ročice mogoče. Sodobni agregat, s katerim boste zaradi glasnega delovanja velikokrat zbudili sosede, ima dve odmični gredi, štiri ventile na valj, vbrizg po skupnem vodu in spremenljivo geometrijo turbopuhala. Če vam Oplov trgovec zatrjuje, da so časi, ko so si Nemci kvarili podobo s slabšo kakovostjo, mimo, ni razloga, da mu ne bi verjeli. Insignia je odločen korak naprej. Korak pa vseeno ni tako velik, da bi Oplu uspelo prehiteti tekmece.

Iz oči v oči . .

Aljoša Mrak: Čeprav sem z avtomobilom prevozil le nekaj kilometrov, je bil prvi vtis dober. Svoje mišljenje lahko strnem v štiri točke. Položaj za volanom: sedi se dobro, čeprav bi lahko bil volanski obroč izdatneje vzdolžno pomičen. Oblika in materiali: oči so bile zadovoljne, le plastika na sredinski konzoli bi lahko bila boljša. Tehnika: zadovoljiva. Ni mi sicer jasno, zakaj mora imeti menjalnik tako dolg gib prestavne ročice, a tudi na to se človek kmalu navadi. Splošen vtis: končno Vectra z drugim imenom, ki jo bodo imeli ljudje radi. A tekmeci ponujajo še ključavnico in zagon brez ključa (Laguna, Mondeo, Avensis), hidravlično vzmetenje (C5), menjalnik z dvema sklopkama (Passat) . . Si bo Insignia v tej zagrizeni druščini lahko priborila svoj prostor?

Dušan Lukič: Insignia ima pravzaprav vse, kar mora imeti tovrsten sodoben avto, po drugi strani pa ničesar, kar bi jo zares izpostavilo. Res je, lahko si jo omislite s kupom elektronskih dodatkov, ki lahko olajšajo življenje (oziroma delo) za volanom, vendar bi raje videl, da bi se odlikovala na kakem tehničnem področju. Z odlično avtomatiko (ali menjalnikom z dvema sklopkama), recimo, z vrhunsko zvočno izolacijo in z nadpovprečno prostornost­jo. Pa se ne – je sicer vsepovsod dobra, a nikjer zares nadpovprečna. Tako bo vsekakor pridobila svoj (in sploh ne majhen) krog kupcev, ne bo pa tak korak naprej, da bi bilo zato res vredno menjati ime.

Mitja Reven, foto: Aleš Pavletič