Opel Meriva 1.6 Cosmo

Stvar je preprosta: če hočemo okreten mestni avto, mora biti majhen. Torej, dovolj kratek in ozek, da zleze v vsako luknjo. In kadar je to edina zahteva, ji ni težko ugoditi. Kaj pa, če hočemo še uporabno velik prostor v notranjosti? No, potem pa navadno nastane problem.

Na trgu je kar nekaj tako imenovanih malih enoprostorcev, ki si zaradi svojega zunanjega videza to ime nedvomno zaslužijo. Pa si ga tudi zaradi uporabne notranjosti? Poglejmo resnici v oči; avto, ki je kratek in ozek, prav veliko površinskega prostora v notranjosti ne more ponuditi. Pa naj bo zadnja klop še tako domiselna za zlaganje. Torej?

No, pri Merivi se tega ni treba bati. Ko govorimo o malih enoprostorcih, Meriva s svojimi dolžinskimi centimetri sodi v sam vrh. Modus, Idea, Jazz in podobni tekmeci so veliko manjši. Še najbližje sta ji Hyundaiev Matrix in Nissanov Note. Vendar ko v ospredje stopi medosna razdalja, tudi ta dva ne moreta več blizu. Z 263 centimetri med osema Meriva prekaša celo novo Astro (261 centimetrov). To pa je dokaz več, da so se inženirji pri njenem razvoju res posvetili prostorni notranjosti.

Toda pri avtomobilih tega razreda je to šele polovica opravljenega dela. Drugo polovico zahteva razvoj premišljenega sistema zlaganja sedežev in s tem posledično izkoriščanja notranjega prostora. Pri Oplu so tudi to delo dobro opravili. Njihov sistem FlexSpace sodi med bolj domiselne. Zlaganje je sila preprosto in nadvse premišljeno. Naslonjalo zadnje klopi je deljivo v treh delih.

Če potrebujete povsem ravno dno zadaj, klopi ni treba odstranjevati kot pri nekaterih, ampak se poglobi v dno vozila. In ko morate prepeljati resnično dolg predmet, vam je pri tem v pomoč še zložljiv sovoznikov sedež. Torej s tem res ne bi smeli imeti težav. Z vstopanjem in izstopanjem iz vozila prav tako ne. Za to skrbi primerna višina sedežev od tal.

Če že kaj, vas lahko zdolgočasi pusta notranjost z oglato odrezanimi linijami. Ali pa klasično rumen odtenek (bolj klasičnega verjetno ni) svetlobe, ki osvetljuje notranjost. Občutljivi na malenkosti pa ne bodo mogli spregledati nežnega migetanja svetlobe, ki osvetljuje armaturno ploščo, medtem ko zunaj v nasprotnem ritmu utripajo smerniki. Ampak to je tako ali tako hiba vseh Oplov.

Motor, tokrat govorimo o 1, 6-litrskem bencinskem štirivaljniku, s štiriventilsko tehniko v glavi, 105 ’konjiči’ in 150 Nm navora, bi moral biti glede na mesto, ki ga zaseda v paleti, dokaj zanimiva izbira. Vsaj tako kaže na papirju. Ampak smo se ušteli. Da Meriva ni majhen avto, dokazuje tudi na tem področju. Prazna tehta 1.375 kilogramov, torej skoraj 200 kilogramov več kot nova Astra. In če 1, 6-litrski motor v tem razredu navadno pomeni solidno razmerje med zmogljivostmi in ceno, v tem primeru to ne velja.

Sorazmerno velika masa in zajetna čelna površina povzročata v spodnjem delovnem območju motorju kar nekaj preglavic. Na ukaze s stopalke za plin se agregat odzove hitro, vendar ne z odločnostjo, kot bi pričakovali. Hitrost narašča prepočasi in verjetno je odveč poudarjati, da bi bila z dizlom pod motornim pokrovom zgodba precej drugačna. V boljši luči se ta motor prikaže, ko vstopi v zgornje delovno območje. Vendar takrat postane tudi glasen in bolj žejen.

To pa pomeni, da vsi tisti, ki niste mladi po srcu in ki vam zvok visoko vrtečega se bencinskega motorja ne ustreza - mimogrede, ni moteč - iz njega verjetno nikoli ne boste iztisnili vsega, kar zmore.

Tako je že jasno; umirjenim voznikom, ki ne marajo priganjanja, bolj kot 1, 6-litrski bencinski motor priporočamo dizelski agregat. Če ne drugega, bo prehitevanje manj stresno, vsi drugi pa se bodo zadovoljili tudi z 1, 6-litrskim.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič