Opel Meriva 1.7 CDTI Enjoy

Vse se je začelo z Zafiro in s sistemom Flex7, nadaljevalo se je s Signumom in sistemom FlexSpace, skoraj hkrati z njim pa je v družino »fleksarjev« vstopila tudi mala Meriva s še tretjo različico sistema prilagodljivih sedežev v drugi vrsti, ki se tudi pri Merivi imenuje FlexSpace.

Njegova posebnost je, da je zadnja klop dejansko razdeljena v tri posamezne sedeže z delitvijo 40 : 20 : 40. Zunanja sedeža sta torej opazno širša od srednjega, ki ima za povrh vsega naslon še za 15 centimetrov ožji od sedalnega dela sedeža. Takšna izvedba omogoča, da se naslon srednjega sedeža prekucne naprej, hkrati pa se sedalni del posede. S tem se sprosti prostor med zunanjima sedežema, tako da lahko slednja bodisi pomaknete proti sredini ali pa luknjo med sedežema uporabite za prevoz daljšega tovora.

To pa še ni vse. če želita zadnja potnika še več prostora, lahko sedeža preprosto pomakneta še za 7 centimetrov nazaj in sprosti se namestitveni prostor, ki mu lahko konkurira samo počutje v poslovnem razredu v letalu.

Da lahko naslone zadnjih sedežev tudi v celoti prekucnete, je seveda samo po sebi umevno.

Malo manj samoumevno pa je dejstvo, da lahko prekucnete tudi naslon sovoznikovega sedeža, toda v Merivi je možno tudi to. S tem dobite v notranjosti na razpolago kar 2, 4 metra vzdolžnega prostora. Prilagodljivost je s tem nedvomno nad razrednim vrhom, zato pa ostaja ergonomija voznikovega delovnega prostora v povprečju.

Res je, da lahko oba, sedež in volanski obroč, nastavljate po višini, toda na žalost obroča ne morete uravnavati tudi po dosegu. Zaradi tega se bo voznik moral prvih nekaj kilometrov privaditi na malo večjo oddaljenost obroča, ki je mimogrede tudi premalo pokončen. Toda kot smo rekli, le prvih nekaj kilometrov.

Vedno pa bo voznika, še posebej če je ta višje rasti (nad 1, 8 metra), motil zajetni prednji stebriček. Tega dejansko sestavljata dva, od katerih je sprednji zelo širok. V zgornjem delu, kjer se združita, sta še bolj široka in zato tudi bolj moteča, saj zmanjšujeta preglednost naprej in vstran, še posebej v levo (najbolj opazno med vključevanjem v križišču in med vožnjo skozi ovinek).

Oplovci pa nedvomno zaslužijo vse pohvale za udobno podvozje. To zelo učinkovito prestreže skoraj vse cestne nepravilnosti. Zelo dobro se Meriva spopade tudi z dolgimi cestnimi valovi, saj je njena medosna razdalja z 2, 63 metra krepko nad povprečjem razreda, kar potrjuje tudi primerjava z Zafirinim medosjem, ki je le 6, 4 centimetre daljše.

Enako odličen je tudi motor, ki je gnal testno Merivo. 1, 7-litrski turbodizelski štirivaljnik je v osnovi poznan že iz nekaterih drugih Oplov, le da so ga zdaj malce izboljšali. Zagotovo je najpomembnejša zamenjava »zastarelega« vbrizga plinskega olja z razdelilno črpalko s sodobnim vbrizgovalnim sistemom prek skupnega voda druge generacije (tlak vbrizgavanja kar 1800 barov).

Motorček se na cesti izkaže za odličnega partnerja pri premagovanju kilometrov. Že iz prostega teka naprej je namreč dovolj močan, da speljevanja (tudi v klanec) ne bodo zahtevala izdatnega navijanja motorja. Od 1500 vrtljajev ročične gredi na minuto naprej pa priskoči na pomoč motorju tudi turbinski polnilnik, ki ob pomoči spremenljive geometrije vodilnega lopatja zvezno, brez neugodnega sunka, sproži poplavo njutonmetrov do prednjih koles, ki ne odnehajo vse do 4500 vrt/min.

O odličnosti agregata več kot zgovorno pričata tudi na testu izmerjena pospešek in največja hitrost, ki sta oba občutno boljša od tovarniških obljub. Edina zamera, ki jo lahko omenimo pri motorju, vendar se bolj nanaša na zvočno izolacijo kot na motor, je razmeroma slabo dušenje delovanja motorja. Dizelski trušč je namreč v kabini zelo prisoten in pri vožnji na avtomobilskih cestah že tako glasen, da je sproščen pogovor med potniki nemogoč.

Kot se za turbodizla spodobi, je njegova povprečna poraba na testu znašala šest stokilometrskih litrov plinskega olja, kar je zelo ugodno. V najslabšem primeru je narasla na osem stokilometrskih litrov, v najboljšem pa padla celo pod mejo petih litrov.

Z Merivo 1.7 CDTI boste torej živeli poceni, toda pozor. Govorimo o življenju z njo! Do te točke morate še globoko seči v vaš žep po najmanj 3, 5 milijona tolarjev, kar nikakor ni malo denarja. če samo malo pomislimo, ugotovimo, da jo ta kupček denarja uvršča med avtomobile, ki so postavljeni en razred višje od razreda, iz katerega izhajajo Merivini geni.

Končna odločitev je seveda vaša, toda nekaj je gotovo. V povprečnem kombilimuzinskem avtomobilu spodnjega srednjega razreda nedvomno ne morete pričakovati tolikšne notranje »fleksibilnosti«, kot vam jo ponuja mali Opel s sistemom FlexSpace. Zdaj vam ostaja samo še eno vprašanje. Ali boste prilagodljivost odličnega sistema FlexSpace tudi dejansko izkoriščali? Če da, potem se vam ponuja odgovor sam od sebe. Če ne, pa prav tako!

Peter Humar

Foto Aleš Pavletič