Opel Omega 2.5i V6 Caravan Elegance

Seveda bi se ji potem reklo Cadillac Catera, ker bi se vozila na drugi strani luže, kar pa je zanemarljivo. V bistvu bi šlo za enak avtomobil. Pri Oplu se s prenovljeno Omego odmikajo od okroglih linij in sledijo trendom oglatosti. Zdi se, da so nove poteze bolj ameriške.

Spremembe so najbolj opazne znotraj. Karoserijske poteze pa, jasno, so večinoma nespremenjene. Vendar prenovljene Omege ni mogoče zgrešiti. Motorna maska je zdaj del motornega pokrova in je poveznjena med prednja žarometa, prekrita z bistrim steklom.

V testnem avtomobilu so cesto pred nami razsvetljevali ksenonski žarometi, ki noč učinkovito spremenijo v dan. Po potrebi jim priskočijo na pomoč še nove meglenke v ravno tako novih odbijačih. Nov je tudi pogled v vzvratna ogledala in v zadek, naj si gre za kombijevsko ali limuzinsko različico. Novih je pravzaprav kar 3000 delov. Je novo tudi počutje?

Ne, Omega ostaja udoben in prostoren avtomobil, ki se v dinamičnosti še vedno ne more meriti z bavarskimi tekmeci, v prestižnosti pa ne s tistimi iz Stuttgarta. Ampak če upoštevamo vse skupaj, zelo dobro služi svojemu namenu. Omego Caravan se splača omisliti zaradi volumna, ki ga vozi s seboj.

Pod pokrivalom prtljažnega prostora ga je kar za 530 litrov, s preprostim zlaganjem zadnje klopi pa se povečajo na še bolj uporabnih 830 litrov. Na žalost inženirji med tistih 3000 sprememb niso vključili tudi prtljažnega roloja, ki je še vedno nerodno vpet in pravzaprav bolj moti kot koristi.

Pod prečne palice ni mogoče spraviti nobenega večjega predmeta, ker se ne zvijejo, pri zlaganju prednji del žalostno binglja v prtljažnik, demontaža pa je zamudna in naporna. Zoprno! Na srečo je vsaj prtljažnik lepo obdelan, vpetje koles z ničimer ne ovira, zlaganje zadnje klopi je hitro in preprosto, rezultat pa ravna površina, ki omogoča prevažanje večjih predmetov.

Najbolj razveseljiva je največja dovoljena obremenitev: 557 kilogramov. Pet krepkih možakov in tri vreče cementa. Ali družina z dvema otrokoma in še dobrih 350 kilogramov. Ali … Ni dovolj? Lepo prosim, strešne prtljažnike lahko obremenite še s 100 kilogrami. Ne? Hmm, kaj pa 750 kilogramov v prikolici. Ne? Ostane še zadnja možnost: 1700 kilogramov v prikolici, opremljeni z zavorami. Še vedno ne? Kupite tovornjak!

Majhno opozorilo: polno naložena Omega Caravan ni prav živahna živalca, tudi če ima pod motornim pokrovom 2, 5-litrski šestvaljnik s povsem spodobnimi 170 konjički. Navora je za 227 Nm. Vrh doseže pri 3200 vrtljajih, vendar krivulja ne obeta dobre prožnosti pri nižjih vrtljajih. Motor se zbudi šele tam blizu številke 3000.

V severni polovici vrtljajev dobro sodeluje z voznikom, ampak da ga tam tudi obdržite, je treba kar pogosto pretikati. Prestavna ročica še ima v sebi nekaj oplovskega duha, kljub temu da se zdaj zdi malce bolj tekoča in ji dirkaško hitri gibi niso ravno v največje veselje.

Izmerjeni pospeški do 100 km/h (10, 2 s) so tako nekaj slabši od obljubljenih, pa tudi meritve prožnosti dokazujejo, da šestvaljni motor v tem poglavju ne blesti. No, kljub temu prometu zmeraj tekoče sledi, in ko se dobro spoznamo s prestavno ročico, je Omega lahko tudi hitra. Davek je večja poraba goriva. Pri zmerni vožnji se giblje pod 12 litri na sto kilometrov, v mestu in z bolj svinčenim podplatom pa naraste vse do 14 litrov.

Ovinki niso njen domač teren. Krmilni mehanizem je preveč posreden in ne daje dovolj natančnih povratnih informacij, da bi kolesa lahko vedno natančno sledila zamišljeni liniji skozi zavoje. Je tudi premalo hiter, da bi se lahko kosal z bolj športno nastrojenimi limuzinami.

Tudi zadek ne mara dirkaških ambicij, deloma zato, ker ga hitra spreminjanja smeri vznemirijo, deloma pa zato, ker serijska naprava proti zdrsu pogonskih koles ni bliskovito hitra in na spolzki cesti ob pospeševanju dopusti, da kolesa malce zdrsnejo, Omegina zadnjica pa uide za nekaj centimetrov.

Panične reakcije niso potrebne, ker elektronika v naslednjem hipu ujame avtomobil. Skozi žile se kljub temu pretoči malce adrenalina. Na varni strani meje oprijema je Omega nezahteven avtomobil. Kolesa zanesljivo grabijo asfalt in povprečni vozniki, še posebej na suhem, ne bodo imeli z lego na cesti nobenih težav.

Precej boljše kot na zaviti cesti se avtomobil znajde na dolgih potovanjih, še zlasti na avtocestah. Križarjenja so lahkotna, vztrajanje v ravni smeri brezhibno, vzmetenje pa je udobno. Potnike lahko pretresejo samo kratke neravninice, pa še te ne preveč. K dobremu počutju prispevajo še kraljevsko odmerjeni sedeži z električnim pomikom in povsem solidnim bočnim oprijemom.

Od sestrskega Saaba so si Nemci sposodili sistem aktivnih prednjih vzglavnikov, ki preprečujejo poškodbe vratu ob morebitnih trkih. Udarce blažijo še štiri serijske varnostne blazine spredaj in seveda dobro preračunana zgradba karoserije.

Dobra ergonomija sodi k poglavju o varnosti in pri novi Omegi so jo izboljšali. Osrednji del armaturne plošče zasedajo na novo oblikovani merilniki (še vedno tako veliki in s tem tudi pregledni kot prej) ter sklop gumbov, ki upravljajo (deljeno) klimatsko napravo in hi-fi sistem.

Edina večja zamera gre gumbu za uravnavanje glasnosti, ker voznikova roka nehote poseže po enakem, malce višje nameščenem gumbu, ki služi za uravnavanje temperature. Zvok ter gretje in zračenje navdušujejo.

Podobne hvalnice pojemo kakovosti izdelave. Uporabljeni materiali so že na otip prijaznejši kot v stari Omegi, moti pa pomanjkanje predalčkov za odlaganje drobnarij. Razen žepkov v vratih in predala pred sovoznikom ni nikjer nobenega pametnega odlagalnega prostora za kasete, plačilne listke …

Nova Omega je lepša od predhodnice (osebno mnenje). Uporabnosti ni izgubila popolnoma nič. Osvežena se lahko torej brez težav kosa s tekmeci.

Boštjan Jevšek

Foto: Mateja Jordovič - Potočnik