Opel Signum 3.0 V6 CDTI Elegance

Če smo čisto odkriti, morda celo bolje kot v domači dnevni sobi. Njuna fotelja sta namreč nastavljiva, kar za večino povprečnih sobnih foteljev ne velja. Tako ju lahko pomikate za 130 milimetrov vzdolž kabine in jima celo nastavljate naklon sedežnega naslona od povsem pokončne lege do sproščujoče zleknjenega položaja. Pri tem naj poudarimo, da je takrat, ko sta sedeža pomaknjena povsem nazaj, kolenom zadnjih dveh potnikov podarjeno kar 130 milimetrov več prostora kot v Vectri.

Medtem ko bodo nekateri morda presenečeni nad primerjanjem Signuma z Vectro, drugi nad tem niti ne bodo tako zelo presenečeni. Slednji so namreč eni tistih, ki so zelo dobro obveščeni o skupnih lastnostih obeh omenjenih avtomobilov, in vedo, da sta sprednja dela obeh avtomobilov do srednjega stebrička tako rekoč enaka, medtem ko prave razlike nastopijo šele od stebrička B naprej.

Najbolj opazna sta različna zaključka zadkov, tisti pri Signumu se zaključi s pokončnim pokrovom prtljažnika v obliki kombija, pri Vectri pa zaradi po- ložnega pokrova prtljažnika dosti bolj limuzinsko. Zanimiva sta tudi Signumova zajetna zadnja stebra C, ki pa pri pogledu nazaj presenetljivo malo motita. Trik je v tem, da sta vzglavnika zadnjih foteljev ravno v isti liniji pogleda kot oba stebra, povrh vsega pa je še zadnja šipa dostojnih mer, zaradi česar je pregled nad dogajanjem za vozilom dovolj dober.

Morda na prvi pogled ne tako zelo izstopajoča je dolžina zadnjega para vrat, ki so pri Signumu občutno daljša. Podaljšana vrata pomenijo seveda predvsem večjo odprtino, ki omogoča bolj sproščeno in lažje vstopanje ter izstopanje v oziroma iz vozila. Razlika v dolžini vrat je posledica Signumove medosne razdalje, ki je zajetnih 130 milimetrov daljša kot pri Vectri (2700 proti 2830). Vseh 13 centimetrov pa je porabljenih samo za že opisano udobje zadnjih potnikov. In če upoštevamo še dejstvo, da je Signumova karoserija od Vectrine daljša za vsega 40 milimetrov, so morali Oplovi inženirji manjkajočih 9 centimetrov vzeti nekje drugje, kar so tudi storili.

Če se spomnimo in upoštevamo, da sta Vectra in Signum do srednjega stebrička enaka, je torej edino preostalo mesto v avtomobilu, kjer so Oplovci lahko sploh kaj vzeli, prtljažni prostor. Ob pogledu med tehnične podatke ugotovimo, da je slednji v osnovni postavitvi shujšal kar za 135 litrov (s 500 litrov se je zmanjšal na vsega 365). Res pa je, da lahko z vzdolžnim pomikanjem zadnje klopi potnikoma ukradete vzdolžne centimetre, ki se tako pojavijo v prtljažnem predelu vozila.

V »najslabšem« primeru bosta imela zadnja potnika na razpolago še vedno toliko kolenskega prostora kot potniki v Vectri, le da bo takrat v Signumu za sedeži na voljo 50 litrov več prtljažnega prostora kot v Vectri, torej kar 550 litrov. Ker pa pri ocenjevanju prtljažnega prostora ne štejeta samo prilagodljivost in prostornost, ampak tudi uporabnost ponujenega prostora, so Oplovi inženirji dobro poskrbeli tudi za to.

Tako je dno prtljažnika povsem ravno tudi pri poklopljenih zadnjih sedežih. Slednje je omogočila posebna zasnova mehanizma zadnjih sedežev, imenovana FlexSpace. Ob preklapljanju se namreč sedalni del zadnjega sedeža rahlo posede in tako naredi prostor za poklopljeni naslon sedeža. Kdor s tem še vedno ne bo zadovoljen, je Opel tudi v Signuma vgradil sovoznikov sedež, ki se mu enako kot pri Vectri le prekucne naslon in s tem sprosti nakladalni prostor, dolg več kot 2, 6 metra.

Najbrž ste opazili, da smo pri opisovanju zadnjih sedežev vedno omenjali le dva potnika in le dva fotelja namesto treh. To je zato, ker je pručka, vgrajena v sredino med fotelja, v nasprotju z njima dosti ožja, zelo trdo oblazinjena in zaradi posebnega sistema prevračanja sedalnega dela nekoliko dvignjena. Zaradi tega je sredinski »sedežek« namenjen le zasilnemu prevozu pete osebe, ta pa mora biti povrh vsega še zmerne višine. Da slednja ne sme biti večja od 1, 75 metra, potrjuje tudi Opel z nalepko, ki je skrita pod vpenjalnima mestoma za peti varnostni pas.

Ko smo se tako prebili od prtljažnika do prednjih dveh sedežev, se ustavimo še pri slednjih. Podobno kot zunaj je Signum tudi znotraj do vključno prve vrste sedežev povsem enak Vectri. In morda je prav ta podobnost (beri: enakost) kriva, da so Oplovci pod prednjimi vrati na prag pripeli kromani napis Signum, saj bi v nasprotnem primeru voznik in sovoznik lahko mislila, da vstopata »le« v Vectro namesto v Signuma.

Enakost s sestro pomeni, da iz nje izhajajo razmeroma dobra splošna ergonomija, povprečno dobra nastavljivost voznikovega delovnega prostora, imitacija lesa na armaturi in vratih, dovolj kakovostni materiali in izdelava, učinkovita deljiva samodejna klimatska naprava in s stališča odlagalnih prostorov za drobnarije povprečna uporabnost potniškega prostora. Seveda se bodo ta trenutek na ves glas pritožili Oplovci, češ da ima Signum poleg že vseh iz Vectre bolj ali manj uporabnih odlagalnih prostorčkov dodatnih pet odlagalnih predalčkov na stropu. Seveda bo njihova pritožba upravičena, a le do neke mere.

Možje pri Oplu, povejte nam, kaj natančno naj bi povprečen uporabnik odložil v pet stropnih predalčkov? Sončna očala, v redu, kakšen svinčnik in majhen blok papirja, tudi v redu. In zdaj, kaj še? Recimo CD-je! Ne bo šlo, ker je tudi največji predalček premajhen. Kaj pa zemljevidi? Lepo vas prosim, saj še za CD-je ni dovolj prostora. Kaj pa telefon? Pri ravnanju z njimi igra vlogo tudi osebno prepričanje, a mi jih rajši nismo odlagali tja, saj se le vozijo po predalčkih in ropotajo, povrh vsega pa je tudi seganje po zvonečem telefonu nerodno opravilo. Ploščica za cestnino ABC. No, to bi tudi še šlo, od tu naprej pa ideje presahnejo. Vsaj nam!

V testnem avtomobilu je bil menjalnik ročni šeststopenjski in po lastnostih značilno oplovski. Kaj to pomeni? To, da ima prestavna ročica dovolj kratke in natančne gibe, da to ne povzroča težav. Zato pa je toliko večji kamen spotike Oplovih menjalnikov njihovo vztrajno upiranje hitrim pretikanjem. In če se spomnimo še Renaultovega Vel Satisa, ki je bil opremljen z enakim motorjem (prav tako sposojen pri japonskem Isuzuju) in se je njegova povezava s samodejnim menjalnikom izkazala kot zelo dobra rešitev, ne vidimo razloga, da se ne bi dobro izkazala tudi v manjšem Signumu.

Kljub 130 kilovatom (177 konjskim močem) in 350 njutonmetrom pa Signum 3.0 V6 CDTI ni namenjen preganjanju skozi ovinke, ampak predvsem hitremu nabiranju kilometrov po avtomobilskih cestah. Že res, da zmogljivostni »dosežek« Isuzujevega trilitrskega turbodizelskega motorja danes ni nič posebnega, saj ga vsaj dva (nemška) tekmeca pošteno potolčeta z več kot 200 »konji« in s še bolj poskočnimi 500 njutonmetri največjega navora, toda sama povprečnost številk o zmogljivosti Signumovega motorja ne moti.

Navsezadnje so lahko hitrostna povprečja brez večjih težav zelo blizu vrednosti 200 km/h. In če »le« povprečna prožnost in moč motorja ne motita tako zelo, pa toliko bolj moti njegova šibkost med speljevanjem, zlasti v klanec. Takrat morate odločneje pritisniti na stopalko za plin in biti hkrati pozorni tudi pri ravnanju s sklopko, saj se v nasprotnem primeru lahko hitro zgodi, da boste ponovno segali po zagonskem ključu.

Omenili smo že Signumovo podvozje, pisali smo tudi o prednostih, ki jih ima podaljšana izvedba Vectrinega podvozja, nismo pa se še »spotaknili« ob občutke z vožnje. No, naj tudi pri teh zapišemo, da so bolj ali manj enaki ali vsaj podobni tistim iz Vectre.

Za čvrsto nastavitev vzmetenja je največji trn še vedno premalo učinkovito prestrezanje površinskih nepravilnosti na površno zakrpanih cestah. Enako kot pri manjši sestri je tudi v Signumu moteče pozibavanje karoserije med vožnjo čez dolge cestne valove na avtomobilskih cestah. Res pa je, da je glede tega Signum v rahli prednosti v primerjavi z Vectro, saj daljša medosna razdalja zmanjša pozibavanje, a ga na žalost ne odpravi v celoti.

Čeprav Signumovo osnovno poslanstvo ni dinamična vožnja skozi ovinke, se za trenutek ustavimo še pri tem, saj nikoli ne veste, kdaj se vam bo mudilo na službeni sestanek ali kosilo, do cilja pa ne vodijo vedno le ravne ceste. Če dolgo zgodbo malo skrajšamo: če ste kdaj pognali Vectro skozi ovinke, veste tudi, kako se med njimi znajde njen brat.

Torej, karoserija se kljub čvrstemu vzmetenju v ovinkih zaznavno nagiba, meja zdrsa je postavljena visoko, če pa jo prekoračite, vam priskoči na pomoč serijsko vgrajen sistem ESP. Omenimo še volanski mehanizem, ki je sprejemljivo odziven (pomaga mu tudi 17-palčna obutev), a premalo povratno poveden.

Najpomembnejši značilnosti sodobnih turbodizlov so podobne zmogljivosti kot pri avtomobilih z bencinskimi motorji, toda manjša poraba goriva. Zelo podobno velja tudi za Signuma 3.0 V6 CDTI, a s pripetim drobnim tiskom. Nenehno draženje 177 »konj« (130 kilovatov) in 350 njutonmetrov zahteva svoj davek, ki se mu reče povečana poraba goriva.

Ta je bila sicer na testu z izmerjenimi 9, 5 litra na 100 prevoženih kilometrov, ob upoštevanju zalog motorja, sprejemljiva in razumljiva, toda kadar se nam je resnično mudilo in so povprečne hitrosti krepko presegale hitrostne omejitve naših cest, se je povprečna poraba povečala tudi do 11, 7 stokilometrskega litra plinskega olja. Ko smo načrtno varčevali z gorivom, je ta padla na komaj 7, 9 litra na 100 kilometrov. Skratka, toleranca porabe goriva je razmeroma velika, kje znotraj nje se boste nahajali vi, pa je seveda popolnoma vaša odločitev.

Popolnoma vaši odločitvi pa je prepuščen tudi nakup Signuma. Ali je ta cenovno ugoden ali ne, je težko govoriti, sploh kadar niste kupec. Najbrž vsi dobro poznate rek, da je razpolagati s tujim denarjem najlažje, a nekaj je gotovo. Signum je dražji od Vectre (upoštevamo predpogoj, da sta oba enako motorizirana), toda če vržemo na tehtnico vse pluse in seveda tudi kakšen minus, ki jih je Signumova zasnova prinesla v rahlo nategnjeno Vectrino karoserijo, potem se račun izide v korist Signuma. Če je ta opremljen še s trilitrskim turbodizelskim motorjem in po možnosti s samodejnim menjalnikom, potem resnično ne morete zgrešiti veliko. To je seveda, če ste zapriseženi Oplovec in razmišljate o nakupu vozila, kot je Signum. Če vas Opli do danes še niso prepričali, potem vas zelo verjetno tudi Signum ne bo, a nikoli ne recite nikoli. Navsezadnje, ali ste se že kdaj peljali na nedeljski izlet v dnevni sobi?

Peter Humar

Foto: Aleš Pavletič