Opel Speedster

Navadiš se ga. Ko se enkrat naučiš sedati vanj, kar je, čeprav ni videti tako, otročje lahko opravilo, če je le streha na avtomobilu sneta. Stopiš na aluminijasto dilco pred sedežem, se primeš za okvir vetrobranskega ste-kla in zdrkneš na sedež oziroma vanj - v tesno prilagajoče se in po dolžini nastavljivo koritce na aluminijastih tirnicah, ki bo obilnejšim pričaralo zgodovinsko že skoraj pozabljene inovativnosti španske inkvizicije.

Ko se naučiš snemati majhno platneno streh'co, za kar potrebuješ kakih petnajst sekund, ko si že malo izurjen, in kakih dvajset sekund za njeno napenjanje, in ko vse to počneš z izrazom globoke samoumevnosti, medtem ko te opazujejo mimoidoči in si mislijo (dobro veš, kaj si mislijo, ker bi si ti na njihovem mestu tudi): »Ja, kako in s čim, za boga svetega, si je to zaslužil? Zakaj ravno on? In če on, zakaj ne tudi jaz? « In se ne zmeniš za to, zlezeš v kabino, obrneš ključ, pritisneš na gumb, bumbumbum, spelješ in pustiš zavistne oči za seboj. Kakor da je v Sloveniji nekaj najbolj običajnega, da se muloti v kavbojkah prevažajo naokoli s takimile Speedsterji. A ni?

Navadiš se ga. Čeprav ti po nekaj dneh uporabe začne predel telesa nekje med šestnajstim in devetnajstim vretencem sporočati, da si zadnje čase pretiraval z uporabo svojega hrbtišča. Speedster ima namreč najučinkovitejše vzmetenje, kar jih je bilo izumljenih na tem planetu - medvretenčno tekočino in hrustanec vaše hrbtenice.

Edina težava je ta, da ni bilo narejeno za večje hitrosti in da kljub ljubko-smešni tlačilki, s katero si lahko napihneš ledveni predel sedeža in tako nekoliko ublažiš bolečine, še vedno zelo neposredno občutiš vsako neravnino naših božanskih cestišč. Skratka, Speedster je trd, zelo trd avtomobil.

Navadiš se pogleda izza armaturne plošče na čudovito površino pokrova hladilnika, ki drsi po cesti pred teboj in je enako lep in miren pri hitrostih »dajte-oglejte-si-me« kot pri tulečih radostih, zaradi katerih gre vozniška. Navadiš se aluminijaste notranjosti, dirkaško širokih pragov, detajlov, aluminijastih, seveda, naluknjanih ročic za stekla, serijske številke pred sovozniškim sedežem …, navadiš se cingljajočega in natančnega prestavljanja. »Tlak, prva, tlak, tlak, druga, tlak, tlak, tretja, … radar, radar, radar! «

Navadiš se drsenja skozi … Ekhm, ste se kdaj v življenju resno ukvarjali s kartingom? Ne? Vidite, jaz tudi ne. Pa bi bilo dobro. Nekaj malega manj kot devetsto kilogramov, sredinski motor s 150 konji, zadnji pogon, zadaj par 17-palčnih in 225 milimetrov širokih Bridgestonovih potenz, spredaj dva 175-milimetr-ska tabularja. Kaj naj rečem …

Na začetku se ti tako kak centimeter nad asfaltom zleknjenemu in bližajočemu se prvemu resnemu zavoju zazdi, da boš takole sestavljeno reč ob malo hitrejši vožnji sparkiral v prvi jarek. In greš previdno skozi ovinek, počasneje, kakor bi to storil z že omenjenim malim kombajnsko-tovornjakarskim GTI-jem ali katerimkoli drugim običajnejšim avtomobilom.

Bzzm, kot čebelica. Nič. O. K., gremo malo hitreje. Bzzzzm, še vedno nič. Še malo hitreje. In tako ves lep in kratek teden. Bzzzzzm, bzzzzm, bzzzzm, Črni Vrh, bzzzzzm, bzmmmm, bzzzzm, po stari cesti do morja, bzzzzm, bzzzzm, bzzzzm, čez Predel do Bovca … še vedno prepričan, da bi šlo še mnogo hitreje, a kaj ko pri nas ne obstaja niti eno samo samcato dirkališče in z njim civiliziran način preizkušanja mejnih sposobnosti avtomobila (in voznika).

Z majhnim in neposrednim športnim volanom največkrat kar brez preprijemanja krotiš ta lepo uravnotežen koktejl čudnih gum, kratke medosne razdalje, motorja za svojim hrbtom, cingljajočega menjalnika in dirkaškega podvozja. In če vam ob pretiravanju odnese nos (kar se dogaja tako kot pri vsakem poštenem gokartu), vam še vedno ostane ABS, ki ga je dobrim ljudem pri Oplu, požirajoč obilo sline, vendarle uspelo dodati zavornemu sistemu.

Speedster je namreč vozilo brez večine modernih nepotrebnosti, ki sicer služijo zagotavljanju tako neumne reči, kot je udobje.

Seznam stvari, ki jih v tem avtomobilu ne boste našli, je razveseljivo dolg. Nima, recimo, centralnega zaklepanja vrat, klimatske naprave seveda tudi ne, ročno snemanje in zvijanje strehe smo že omenili, ročici za (ročno) rolanje stekel tudi, ogledali boste nastavili tudi lepo »neposredno« s svojimi nežnimi ročicami in če boste, bognedaj, na pot odšli v dežju, boste lepo (ročno) odprli tudi vsako med štirimi šobami za prezračevanje šotorske kupole, pod katero potujete in ki je v času našega preizkušanja ob edinem resnem nalivu na desni, sovoznikovi strani med platnom in steklom malo spustila. Volan boste vrteli s svojimi, tudi že omenjenimi rokami in vam pri tem ne bo pomagal noben elektromotorček.

Da to ni avtomobil za razvajene ljudi, dokazuje tudi vožnja pod milim nebom, saj se vam bo pri še dovoljenih hitrostih (in malo pred oglušitvijo) zazdelo, da so snovalci Speedsterja uspešno speljali glavni piš vetra direktno v vašo glavo.

In tako je ob vsem tem dobro premišljenem in izpeljanem pomanjkanju edina stvar, ki pravzaprav moti človeka v kabini, radijski aparat, gnili kompromis z meščansko udobnostjo, ki so ga, upam, tja vgradili po pomoti in ga v izboljšani različici vozila ne bo več. Itak ga ne slišiš. In kot rečeno, vsega tega (razen pogleda na odvečni radio) se navadiš.

V počasni in paradni mestni vožnji, ko presenetljivo uglajen in prožen motor poskrbi, da ni treba prestavljati vsakih nekaj metrov, pri prehitevanju nedeljskih počasnel, ki mislijo, da je vožnja v okviru 20 odstotkov pod omejitvami edina pravilna vožnja, in za nekaj trenutkov celo na daljših ravninskih odsekih, recimo avtocestah.

Potuješ tako s platneno streho nad glavo, recimo pozno ponoči, ko ni okrog tebe nikogar, in ravno pri 130 kilometrih na uro, ko v večini običajnih malo boljših avtomobilov še ne veš, da se premikaš, začenjaš čutiti uglašeno bobnenje motorja, vetra in kotaljenja gum. Bumbum …

»Da vidimo, kako gre ta reč.« 150, bumbumbum, kot reaktivec, ki se pripravlja na vzlet, 170 bumbumbum, 190 badabumbumbum … Armagedon, vojna zvezd, napoved konca sveta, ki je opisano že v svetem pismu, poglavje apokalipsa. »Zgodilo se je! Nastali so bliski in gromi in hkrati velik potres, kakršnega še ni bilo, odkar živi človek na zemlji; tako neznanski je bil potres.«

Ampak vi tega s tem avtomobilom že ne boste počeli. Ne, vi trezen in umirjen voznik, družinski oče, vi že ne, nikoli. Kje pa lahko spravite skupaj 80.000 nemških mark plus garažo za prezimovanje?

Tadej Golob

FOTO: Urban Golob