Opel Vectra 2.2 16V Elegance

Takrat igrajo vodilno vlogo nizka nakupna cena, zanesljivost in vzdržljivost ter gosta in dobro organizirana servisna mreža. In ker se navsezadnje običajno ne vozijo »naročniki« teh vozil, temveč njihovi podrejeni, jim te lastnosti pomenijo majhne stroške vzdrževanja in zanesljivo ter netežavno vzdrževanje službenih vozil.

In kaj ima pri vsem tem nova Oplova Vectra? Po eni strani nič, po drugi pa vse. Opli so v povprečju cenovno ugodni (če odštejemo še cenejše Korejce in podobne posameznike) in zaradi tega dostopnejši avtomobili. To je tudi eden od razlogov, zakaj jih srečamo toliko na cesti. Prvi zahtevi se z Oplom torej kar dobro približamo.

O zanesljivosti in vzdržljivosti je na štirinajstdnevnem testu težko govoriti, toda v tem času z avtomobila ni odpadel noben del in tudi »crknilo« ni nič. Torej na tem področju (za enkrat) nimamo pripomb. Tudi glede servisne mreže je pri nas sorazmerno dobro poskrbljeno, kar pomeni, da če vas avtomobil pusti na cedilu v Kopru, vam ga ne bo treba voziti na servis v Ljubljano. Upoštevajoč te postavke, bodo potencialna podjetja, ki iščejo nove službene avtomobile, zagotovo potrkala na vrata Oplovih prodajnih salonov in povprašala po novi Vectri. Česa pa se lahko dejanski uporabniki (ne naročniki) teh vozil nadejajo z Oplovo novinko?

Oblikovno je pri zunanji podobi Vectra v primerjavi s predhodnico naredila korak naprej. Enim je všeč, drugim ni, toda to je tako ali tako stvar okusa. V notranjost so prenesli oblikovne značilnosti, ki smo jih opazili že v (prenovljeni) Omegi. Veliko povsem ravnih in napetih površin, ki govorijo o oblikovanju brez pretiranega smisla za razgibanost. Hkrati so armaturni plošči želeli vdihniti še nekaj modernosti, zaradi česar se ravne ploskve stikajo z ostrimi robovi. Najbolj in še posebej izrazito pa se to kaže v povsem ravni sredinski konzoli in kvadratastih obvolanskih ročicah.

Dolgočasnost oblike poudarijo še pretirana uporaba črnine ali temno sivih odtenkov oblog. To so sicer poskusili nekoliko ublažiti s ponarejeno leseno letvico, a ne doseže učinka, ki so se ga oblikovalci najbrž nadejali.

Osnovna ergonomija v notranjosti je dobra, tudi nastavljivost volana in sedeža sta izdatni, a kljub temu položaj telesa na sedežu ni pretirano udoben.

Pri Oplu so na novo razvite prednje sedeže sicer še posebej ponosni, toda sedeli smo že na boljše oblikovanih sedežih, ki jih premore tudi neposredna konkurenca in ne le dva cenovna razreda dražji avtomobili. To pomeni, da se da tudi v tem cenovnem razredu narediti boljše sedeže. Edina resnično pohvalna lastnost novih sedežev je zmožnost poklopitve naslona sovoznikovega sedeža, kar vam dovoljuje ob poklopitvi tudi zadnjega (po tretjinah deljivega) naslona prevoz 2, 67 metra dolgih predmetov. Vsekakor pohvalna in dobrodošla lastnost, ki v osnovi kar prostornemu prtljažniku (500 litrov) še dodatno poveča uporabnost. Ta bi lahko bila še boljša, če bi bila luknja, ki jo dobite s poklopitvijo zadnjega naslona, večja in predvsem pravilne (pravokotne) oblike. Svoje prispeva tudi stopnica, ki jo z dnom prtljažnika tvori poklopljeno zadnje naslonjalo.

Tudi med vožnjo se nova Vectra izkaže bolje kot stara, toda njen napredek le ni tako velik, kot smo sprva pričakovali. Tako sicer izboljšano udobje med vožnjo še vedno ne prepriča. Pri mestnih hitrostih se je udobje izboljšalo, saj kratke grbinice mnogo bolje požira kot doslej. Dobro požiranje kratkih grbinic se tudi z večanjem hitrosti ohranja, toda udobje oziroma počutje potnikov prične trpeti zaradi druge težave. Tako boste predvsem na daljših poteh občutili podvrženost podvozja k motečemu pozibavanju celotnega avtomobila pri vožnji prek dolgih cestnih valov. Slednji vam pretočijo kar nekaj adrenalina tudi na zavitih cesticah, kjer bo vsakršna dinamična vožnja v povezavi z neravno podlago ceste povzročila močno nihanje avtomobila, ki vam lahko v ovinkih s slabšo podlago močno oteži usmerjanje vozila v želeno smer.

V splošnem pa je lega Vectre dobra, meja zdrsa je postavljena visoko in tudi usmerjanje vozila je s premalo povednim krmilnim mehanizmom dovolj natančno. Med preganjanjem skozi ovinke tako še najbolj zmotita (v primeru slabe ceste) pozibavanje karoserije in njeno občutno nagibanje v ovinkih. Je pa tudi res, da vam bodo v primeru izgube celotnega nadzora še vedno (lahko) priskočile na pomoč dobre zavore. Štirikrat kolutne (spredaj prisilno hlajene) in podprte s sistemom ABS Vectro učinkovito in zanesljivo ustavljajo. To je še enkrat potrdila tudi dovolj kratka zavorna pot s 37, 5 metra od hitrosti 100 km na uro do mirovanja, ki dober vtis o zavorah še dodatno utrdi.

Kljub dovolj zanesljivi legi na cesti pa se Vectra še vseeno najboljše počuti na avtocestah. Hitrostna povprečja so lahko zelo visoka, zvočna izoliranost je učinkovita, tako da je potovanje s tega stališča udobno. Spokojnost vožnje načne le omenjena podvrženost k pozibavanju karoserije zaradi vzdolžnih cestnih valov. V testnem avtomobilu je nalogo poganjanja vozila opravljal 2, 2-litrski štirivaljni agregat lahke gradnje in s šestnajstventilsko tehniko ter 108 kilovati oziroma 147 konjskimi močmi in z 203 njutonmetri največjega navora.

Pogonski sklop sestavlja še petstopenjski menjalnik, ki prenaša moč agregata na prednji kolesi. Podvozje je kos zalogi moči, ki se pretaka na prednji kolesni par, zaradi česar tudi naglo pospeševanje iz ovinkov le redko pospremi vrtenje v prazno notranjega kolesa. In še v teh primerih za umiritev stanja poskrbi serijsko vgrajeni sistem ESP, ki pa se ga (varnosti na ljubo ! ? ) ne da izklopiti. Ko smo že omenili menjalnik, opišimo še prestavno ročico, s katero mu poveljujete. Njeni gibi so natančni in sprejemljivo kratki, a se »praznemu« občutku na njej pridruži še povečano upiranje pri hitrejšem pretikanju.

Tako motorizirana Vectra je na testnih meritvah pospešila do 100 kilometrov na uro v tovarniško obljubljenih 10, 2 sekunde, igla njenega merilnika pa se je pri 220 kilometrih na uro ustavila še celo malo višje, kot je obljubila tovarna.

Na cesti se agregat kljub rahlo »poklepani« krivulji navora izkaže z uporabno prožnostjo, ki sicer ni brutalno nasilna, a še vseeno dovolj odločna, da je zagotovljeno dobro pospeševanje vse od prostega teka naprej. Torej tudi občasno lenarjenje s prestavno ročico motorja ne bi smelo zmesti. Ne zmede ga tudi prepozno pretikanje, saj pri 6500 vrtljajih ročične gredi nežen omejevalnik vrtljajev (elektronika omeji dovod goriva) ustavi nadaljnje pospeševanje in s tem ščiti motor pred nezaželenimi poškodbami, ki so lahko neprimerno večje kot pri pravilni uporabi.

Ko smo že ravno pri uporabi avtomobila, se posvetimo še njegovi porabi. Testno povprečje se je gibalo nekaj decilitrov pod enajstimi stokilometrskimi litri neosvinčenega bencina. Upoštevajoč slabo poldrugo tono lastne mase vozila in dobra dva litra delovne prostornine motorja, je to povsem sprejemljiv rezultat, ki pa bi ga dizelsko gnana različica zagotovo pokosila, vendar je to že druga zgodba. Zapriseženi varčneži, ki brzdajo desno nogo in se zgodaj odločajo za pretikanja po prestavah menjalnika navzgor, lahko pričakujejo porabo slabih devetih litrov, v najslabšem primeru pa ne bi smeli pretočiti veliko več kot dobrih 13 litrov goriva na 100 kilometrov prevožene poti.

Nova Vectra je v primerjavi s predhodnico vsekakor naredila korak naprej, toda žalostna stran vsega skupaj je, da bi morali Oplovci za vzbujanje skomin z njihovim izdelkom narediti vsaj dva koraka naprej. Še posebej bi se morali posvetiti fini nastavitvi podvozja in izboljšanju menjalnika (beri: mehanizma prestavne ročice).

V vseh drugih pogledih je Vectra sicer tehnično dovolj korekten avtomobil, ki pa ne preseneti na nobenem področju in je s tega stališča še naprej »dobri, stari in neizstopajoči Opel«. Oplovi inženirji, pozor; prostora za izboljšave imate še vedno dovolj. Ob upoštevanju teh besed pa lahko vodilni možje pri Oplu računajo poleg mnogih službenih vozil z bolj ali manj zadovoljnimi uporabniki tudi na vse več navdušenih privržencev Oplovih vozil, ki bodo vedno znova potrkali na vrata Oplovega prodajnega salona. In to ne z željo po nakupu službenega vozila, temveč lastnega.

Peter Humar

FOTO: Aleš Pavletič