Kratki test: Opel Vivaro Tourer L2H1 1,6 TwinTurbo CDTI

Opel že vrsto let svoje lahke dostavnike konstruira in izdeluje v sodelovanju z Renaultom, a imajo razmeroma veliko kupcev, ki cenijo njihovo ponudbo kombijev, tako da jih izdelujejo kar v lastni tovarni (Renault Trafice tudi v svoji in enako velja še za Nissan). Oplu do primernih količin (od preloma tisočletja do zdaj že skoraj 800 tisoč primerkov) pomaga še njihova britanska znamka Vauxhall, tovarna pa je v angleškem Lutonu. Z bogato opremljenimi različicami za osebno rabo so že pred časom začeli pri konkurenci, a najbrž so se tudi Oplovci zavedli, da se kupcev ne sme zanemarjati, in tako je nastal Vivaro Tourer. Narejen je po ustaljenem receptu: v tak prostorsko razkošen kombi dodaj čim več tistih dodatkov, ki jih uporabljaš za opremljanje običajnih osebnih avtomobilov.

Naš je bil še dodatno podaljšan, z daljšo medosno razdaljo, od tod oznaka L2H1, kar torej pomeni druga medosna dolžina in najnižja višina (kombijevske ponudbe). Takšen je primeren za potovanje večjih družin ali skupin in pri takšni uporabi se Vivaro Tourer zares izkaže z že v naslovu omenjenim razkošjem – prostornostjo. Uporabnost sedežev v drugi in tretji vrsti je res primerna, čeprav se je najprej treba navaditi na različne možnosti prilagajanja, pomikanja in vrtenja dveh sedežev v drugi vrsti. Vse je bolj v slogu uporabe gospodarskih avtomobilov in prilagajanje ni tako lahkotno kot pri osebnih avtih, a to z dobrim razlogom: sedeži so solidni in vsaj po videzu zadovoljijo tudi pričakovanja varnostnih zahtev. Izbira, kam pričvrstiti otroški sedež (seveda s sistemom Isofix), je široka.

Torej nam preostaneta še odgovora na dve pomembni vprašanji za takšne vrste avtomobilov: je motor dovolj zmogljiv, čeprav ima le 1,6-litrsko prostornino, in ali so 'dodatki' iz osebnih avtomobilov res vredni precej višje cene, kot če bi izbrali osnovni 'tovorni' model.

Odgovor na prvo je dvoznačen: motor je kar dovolj močan, ko se dovolj zažene v vrtljaje, a vedno znova moramo pri speljevanju ali počasni vožnji paziti, kako upravljamo pedal za sklopko in plin. Kar pomeni, da ob nepazljivosti motor večkrat zadušimo, večinoma za zagon nato sicer pomaga sistem start-stop, a vedno pač ne … 'Turboluknja' je pri takšnem zelo 'navitem' motorju kar občutna. S tem v povezavi ocenjujemo tudi gospodarnost motorja – čeprav lahko z njim ob pazljivi vožnji dosežemo kar nizko porabo (7,2 v Avtomagazinovem normnem krogu), je v realnosti precej višja. Ob doseganju dovoljenih hitrosti na kakšnem daljšem avtocestnem potovanju se poraba lahko dvigne (pod slabih deset litrov v povprečju), a je to še vedno sprejemljivo v primerjavi s povsem zadovoljivimi motornimi zmogljivostmi.

Pogled na seznam opreme, ki smo jo dobili v tem Oplu z oznako Tourer, je dolg in vsega ni mogoče omeniti, nekatere pa le: ima elektronsko klimatsko napravo za sprednji del kabine ter ročno uravnavano zadaj, dvoje drsnih vrat z drsnimi okni, zatemnjena stekla za voznikovim in sovoznikovim delom kabine, centralno ključavnico. Z dodatnim paketom, v katerem so bili tudi dopolnjen informativno-razvedrilni sistem z navigacijsko napravo in modrozoba povezava ter zložljiva in vrtljiva sedeža v drugi vrsti, kolesni obroči iz lahke litine, parkirni pomočnik z vzvratno kamero, se končna cena pod črto še zviša za slabih šest tisočakov.

Jasno je, torej, da cena, če želimo tudi v običajnem kombiju pričarati vso uporabno opremo iz osebnega avtomobila, poskoči.

Pri preizkušenem Vivaru se zdi, da je vendarle tisto, kar ponujajo, v še kar sprejemljivih cenovnih okvirih, saj za nekaj več kot 40 tisočakov ponujajo veliko.

Res je tudi, da pravega 'oplovca' malo razočara programska oprema iz informativno-razvedrilnega sistema, saj je to v skupni projekt prispeval Renault. Kupcem v razmislek pa je tudi podatek o tem, da je takle Vivaro s podaljšano medosno razdaljo ob vsej prostornosti tudi 40 centimetrov daljši od običajnega. Če morebiti potrebujete več okretnosti (lažje parkiranje), je prav tako dobra izbira tisti z 'le' petmetrsko karoserijo.