Brezkompromisno družinski, v slogu

Ob poplavi pozabljivih križancev in takšnih ali drugačnih mestnih družinskih avtomobilov v zadnjih letih je prava redkost, da kateri od njih ob prihodu na trg izstopa dovolj, da ga zares opazim. Prvemu Niru to ni uspelo. Priznam, da sem ga v tem času že povsem izgubil iz spomina in sem moral poiskati celo pomoč strica Googla, da sem se spomnil, kakšen sploh je na pogled.

Na srečo je novi Niro že od prvega dne precej bolj izstopajoč in samosvoj. V tej beli barvi mi je na predstavitvenih fotografijah deloval celo kot Stormtrooperjeva čelada iz Vojne zvezd.

Markanten oblikovni slog

Čeprav ima veliko podobnih oblikovnih elementov kot drugi nedavno osveženi modeli iz Kijine ponudbe, ni le kakšna generična pomanjšanka drugih modelov, kot to radi storijo pri številnih drugih znamkah, temveč ima prepoznavno pojavo. Brez dvoma takšna oblika razdvoji mnenja, a sam vsekakor podpiram oblikovni pogum v drugače nič kaj eksperimentalnem razredu. Se vsaj ne izgubi na vsakem parkirišču.

Nekaj mistike pritegne že nov logotip, ki marsikomu (tudi meni) še vedno deluje kot sestavek črk »KN«, optična zaščita odbijačev in črna obloga na obokih koles dodata nekaj priljubljenega terenskega pridiha, na boku pa kraljuje »sideblade«, ki spominja na prvi Audi R8. Če res močno zamižiš. Pod njim se skriva celo reža za učinkovitejši pretok zraka ob avtu, ki pozitivno vpliva na porabo in ima v živo opazno vlogo pri celostnem učinku teh rahlo konceptnih oblikovnih potez.

Lepo so vgravirali tudi svetilne elemente LED, zadaj v obliki bumeranga, spredaj pa se vsa svetila nahajajo v tistem velikem skupku, ne pa tudi pri neprekinjenem srebrnem okrasnem elementu, ki ni osvetljen, kot je bil moj prvi instinkt. Učinek in nevtralnost vseh teh elementov pa sta po mojem občutku zelo odvisna od izbrane barve karoserije.

Veselje za potnike zadaj

Če se podobe lotim še malo bolj analitično, je z novo generacijo Niro postal tudi precej večji. Za 65 milimetrov v dolžino, 25 milimetrov v širino in kakšen centimeter v višino. Za boljši občutek: je malo večji od Hyundai Kone in manjši od Škode Karoq, na družinskem drevesu pa se uvrsti pod Kio Sportage.

Vredno se mi zdi dodati, da se mi je kabina v resnici zdela še prostornejša, kot namignejo številke, zlasti zaradi velikih steklenih površin in radodarnega prostora za glavo, za kar bodo najbolj hvaležni potniki na zadnji klopi. Se mi zdi, da v tem razredu ni veliko drugih avtomobilov, v katerih sem se lahko s svojimi 185 centimetri udobno »razkomotil« v vse smeri in še vedno imel res dovolj prostora.

Tudi sedeži so zadaj nadpovprečno udobni; poleg vseh pomembnih dobrin, kot so USB-priključki, klimatizacija in sredinsko naslonjalo za roke, se zadaj nahaja tudi 220-voltna vtičnica! Tistim, ki se pogosto vozijo na zadnji klopi, bo Niro zagotovo ena izmed ljubših izbir v razredu.

Prostornina v prtljažniku je nekoliko bolj povprečna in je v veliki meri odvisna tudi od izbranega pogonskega sklopa. Ker se baterije pri obeh hibridih nahajajo pod prtljažnim dnom, ima povsem električna izvedba Nira v resnici še največ prtljažnega prostora, saj se baterije tam nahajajo pod kabino.

Naša (testna) polno hibridna izvedba je kljub temu imela zadovoljivih 451 litrov, kar je nekje v razrednem povprečju; je pa prostor uporabnih dimenzij z dovolj pričvrščevalnimi kljukicami, zanemarljivo nalagalno poličko in ob podrtih naslonjalih sedežev tudi z ravnim dnom ter 1445 litri prostornine – torej več kot dovolj za zmerno velike družine ali potrebe aktivnega življenjskega sloga.

Digitalizacija in reciklirani materiali

Velik tehnološki napredek je doživelo tudi voznikovo okolje, zdaj z 10,25-palčnim digitalnim voznikovim in enako velikim infozabavnim zaslonom s poznano programsko opremo skupine Kia – Hyundai, ki sta pregledna in dovolj intuitivna, čeprav na trenutke ne najbolj odzivna. V infozabavnem sistemu se skriva tudi ogromno nastavitev za številne aktivne sisteme vozila.

Med drugim je na primer mogoče nastaviti celo, kolikokrat naj utripne smerokaz ob enem potisku ročke. Ali pa navigaciji ukažeš, kje naj se avto vedno vozi na elektriko (na primer okoli doma), a to seveda ni na voljo pri vseh modelih. Kdor bo nastavitvam namenil nekaj časa, bo zagotovo vesel vseh možnosti prilagoditev.

Pod glavnim zaslonom se skriva še digitalna orodna vrstica z bližnjicami za medijske vsebine in klimatsko napravo – vendar le za eno ali drugo naenkrat. Ta rešitev mi je vizualno všečna, vendar med vožnjo nerodna za uporabo, saj je treba nekajkrat usmeriti pogled s ceste za vsako spremembo. Kljub številnim bližnjicam mi ergonomija za volanom ni bila tako učinkovita kot pri »Nemcih«, ampak vse to je stvar navade.

Sicer pa kabina nudi občutek kakovosti. Vsi dotični materiali so obloženi in prijetni na dotik, obloge na stropu in sedežih (po želji) so lahko iz recikliranih materialov, trša plastika pa je skrita tja, kamor prsti le redko zaidejo. Nudi tudi veliko odlagalnih prostorov in USB-priključkov, čričkov in škripanja pa nisem zaslišal. Se pa bojim obstojnosti piano črne sredinske konzole, ki mikropraske pobira kot za šalo.

Udobna elektrifikacija

Naš Niro je poganjal polno hibridni pogonski sklop z 1,6-litrskim bencinskim motorjem s 77 kilovati moči in elektromotorjem z 32 kilovati moči, ki ga napaja akumulatorski sklop z zmogljivostjo le 1,32 kilovatne ure. To je dovolj le za kakšne dva ali tri kilometre električne vožnje naenkrat, dolgoročno pa se brezogljične kilometrine hitro nabere precej več, kot bi pričakoval, kar ima zelo pozitiven učinek na porabo.

V mojem povprečnem ciklu je ta znašala le 5,2 litra bencina na sto kilometrov, ob pozornejši in bolj umirjeni vožnji pa sem jo lahko spravil tudi pod pet litrov, kar se mi zdi zelo prepričljiva številka za tako prostoren avto. Ker se ta baterija polni le s pomočjo regeneracije, seveda ne bo vplivala na vašo lastniško izkušnjo, zato brez skrbi.

Prav tako so preklopi med pogonoma uspešno integrirani in skoraj nezaznavni, največjo pohvalo pa si zaslužijo za izbiro menjalnika. Večina polnih hibridov ima namreč neskončnostopenjski menjalnik CVT (tudi brezstopenjski mu pravijo), kar lahko po mojem mnenju precej negativno vpliva na celotno vozniško izkušnjo udobnega avtomobila, pri Kii pa so se raje odločili za šeststopenjski dvosklopčni menjalnik. Ta ponudi precej bolj »običajno« vozniško senzacijo in ob močnem pospeševanju bolje miri vrtljaje ter zvočni učinek motorja, zato se mi zdi precej bolj primerna izbira, in že samo zato mi je Niro eden ljubših polnih hibridov na trgu.

Električna pomoč ima zaradi dodatne pomoči električnega navora pri nizkih vrtljajih energičen učinek tudi na občutek moči. Zmogljivosti je za vsakdanje potrebe več kot dovolj, vendar se mi je občasno in ob dinamičnejši vožnji ta pogonski sklop zazdel morda malce podhranjen – ampak samo s stališča obljubljenih 104 kilovatov.

A nič za to, saj Niro vendarle ni bil zasnovan z dinamično vožnjo v mislih in za to si Kia zasluži še eno veliko pohvalo. Namreč, Niro je namenjen ljubiteljem umirjene in posledično bolj ekološke vožnje, saj je eden najudobnejših avtomobilov, kar sem jih vozil letos. Vzmetenje namreč deluje harmonično in v kabino ne prenaša skoraj nič tresljajev, uspešno blaži tudi na bolj grobih cestnih odsekih, pri čemer mu pomaga razumna izbira 18-palčnih platišč.

Vzmetenje na hitrejših odsekih avtomobil ohrani stabilen, v agresivnih ostrih zavojih pa se res občuti nekaj bočnega nagiba, ki potnikom ne bo pogodu. Ampak – ponavljam – zasnovan je primarno za umirjeno vožnjo, kjer pride hibridna rešitev pogona najbolj do izraza. Pri mestnih nalogah se Niro dobro odreže še z majhnim obračalnim krogom in nekoliko višjim položajem za volanom, ki skupaj z velikimi steklenimi površinami ponudi zelo dobro preglednost okoli vozila.

Seveda pa dobro zasnovan in bogato opremljen avto s hibridiziranim pogonskim sklopom pomeni tudi relativno visoko začetno ceno, ki lahko ob hitrem pogledu na ponudbo odvrne marsikaterega kupca, saj je večji Sportage brez hibridiziranega pogonskega sklopa na voljo že za skoraj enako vstopno ceno.

Če se morajo proizvajalci ozirati na izpuste motorjev, se marsikateri potrošniki še ne, vsaj ne na lastne stroške, in mislim, da bi preprostejši paket z nižjo vstopno ceno privabil še precej več kupcev, saj so pri Niru dobro zajeli vse ključne elemente družinskega križanca in ga brezkompromisno prilagodili ciljni skupini, ki od avtomobila pričakuje lahkotno in udobno vozniško izkušnjo ter dovolj prostora za razumne družinske potrebe. Markanten oblikovni slog pa ga končno postavi tudi na radar tistih, ki ne gledajo samo na številke.

Končna ocena

Z Nirom so pri Kii dobro zajeli vse ključne elemente družinskega križanca in ga brezkompromisno prilagodili voznikom, ki si od avtomobila želijo lahkotno in udobno vozniško izkušnjo z dovolj prostora za potrebe razumne družine.

Preberite še: Zmagovalec in šest poražencev: katere avtomobilske znamke so izgubile največ?

BONUS VIDEO: Markanten slog, prostorna zasnova in udobna vožnja – to je eden boljših družinskih avtomobilov!