Peugeot 1007 1.4 HDi Trendy

Torej lahko takoj ugotovimo, da je Peugeot 1007 tipičen ženski avtomobil. Prikupen, majhen, nenavaden in zato vabljiv. In da v moškem takoj zbudi skritega otroka, da se najprej zapelje z odprtimi vrati, čeprav to ni najbolj pametna ideja. Zaradi prepiha, kaj pa drugega … In da si takoj zaželite družbe nežnejše polovice - za volanom!

Zakaj lahko že zdaj napovemo, da se bo Peugeot 1007 zelo verjetno razmeroma dobro prodajal - navkljub zasoljeni ceni?

Zato, ker je statistično dokazano, da so ženske veliko boljše potrošnice, da so torej v družini one tiste, ki pustijo večino denarja v trgovinah. Lahko nam verjamete, da tudi v našem podjetju prodamo veliko več revij, kot so Cosmopolitan in Elle, kot pa Avto magazinov ali Playboyev. Ali pa bi lahko rekli zgolj zato, ker je čeden, saj je oblikovalski studio Pininfarina naredil odlično delo. Ali ni ta argument dovolj zanjo?

Po druženju s tem avtomobilom lahko rečem, da se noben moški voznik ne bo počutil povsem dobro, saj bi večina mimoidočih za volanom raje videla urejeno kosmopolitanko kot pa kosmatega avtomagazinovca. In ko smo za našo revijo fotografirali novi francoski avtomobilski izdelek, sta mi ostala v spominu dva dogodka. Prvi se je zgodil na parkirišču ob obračališču mestnega potniškega prometa, ko sva z Alešem fotografirala detajle avtomobila.

Kaj kmalu je namreč k nama pristopil šofer mestnega avtobusa in začel v simpatično polomljeni slovenščini razglabljati, da so novi avtomobili predragi, da je njegov stari Golf še vedno zakon in da je že nekaj slišal o novem Peugeotu. »Ali si ga lahko malce ogledam? « je seveda zastavil vprašanje, ki ga pri našem delu pogosto slišimo, in že je molel glavo v notranjost. Nič ga ni pritegnilo, nič presenetilo. Dokler mu nismo pokazali električnega mehanizma odpiranja dvojnih bočnih vrat. »Ooooo, to je pa fajn, kot na mojem avtobusu! « je bil takoj navdušen.

Peugeot 1007 ima namreč na vsaki strani električno pomična bočna vrata. Za odpiranje in zapiranje vam torej ni treba narediti nič drugega, kot le pritisniti na gumb (na zagonskem ključu ali na skrajnih robovih armaturne plošče) in počakati, da elektrika s svojim značilnim bzzzzz opravi vse drugo. Zabavno in nenavadno, ni kaj. Potem pa sčasoma, ko v mestu skačeš naokrog, začne električno pomični mehanizem malce motiti. Zaradi varnosti se namreč vrata razmeroma počasi zapirajo (in tudi ustavijo, če na njihovo pot zaide nepazljiva roka), kar je na začetku zabavno in pozersko, sčasoma - predvsem ko se ti mudi - pa ni najbolj posrečena tehnična rešitev.

Pri odklepanju lahko le pritisnete na gumb za odpiranje, pa se vrata začnejo premikati (čeprav niste stisnili gumba za odklepanje! ), medtem ko je treba pri zaklepanju malce počakati pri avtomobilu, da najprej zapre vrata, šele nato lahko tudi zaklenete. Med zapiranjem skratka ni sočasnega zaklepanja, kar pomeni, da morate pri avtomobilu malce počakati, kot da bi vsakič znova odkrito občudovali mehanizem zapiranja. Malce moteče, ko se mudi, a hkrati zelo primerno za ljudi, ki so radi v središču pozornosti. Seveda ima drsni mehanizem še dve slabi lastnosti. Prva je, da imata voznik in sovoznik pri glavi greben, kamor se skrije vodilo mehanizma, ko so vrata zaprta, vendar pa med vožnjo niti ni moteč.

Druga pa je, da se v klancu vrata hitreje odpirajo ali zapirajo navzdol, kar malce sopihajo pa navkreber. In celo ne delajo, če je klanec prehud, tako da jih morate takrat kar ročno potisniti. A vse to ni motilo našega voznika potniškega prometa, saj se je že videl, kako bi on tudi v prostem času svoji ženi le s pritiskom na gumb omogočal vstopanje na sovozniški sedež.

Seveda sva nato z Alešem zapeljala tudi v center, da bi s fotografijo prikazala vse prednosti drsnih bočnih vrat. Predvsem na prepolnem parkirišču ali ob kolesarski stezi, ko nepazljivi avtomobilisti s ’klasičnimi’ vrati kar precej ogrožajo kolesarje, medtem ko z drsnimi ni nevarnosti, da bi pri odpiranju kakšnemu hitremu kolesarju prebili arkado ali izbili zob. Ko takole skačeva naokoli, pridrvi k meni ženska (po grobi oceni stara nekje od 30 do 40, pa naj mi bo oproščeno, če sem se uštel) in pove, da ga bo kupila.

Ne, da bi ga kupila ali da si ga želi, ampak kar da ga bo kupila, saj ji je tako neizmerno všeč. Videla ga je le na fotografijah, saj ga v prodajnem salonu še niso imeli, zato je takoj izkoristila priložnost in hop - že je sedela za volanom. Po kratkem »kako pa se pelje, koliko varnostnih blazin ima, ali je poraba velika . . « pa (vedno! ) sledi vprašanje: »Koliko pa stane? « Ko ji začneva razlagati, da bo morala za takole različico odšteti neskromnih 3, 5 milijona tolarjev, je hladnokrvno pogledala k nama in izustila, da je pripravljena za malce boljšo opremo odšteti do štiri milijone tolarjev.

Njena odločenost, da bo kupila avtomobil, ki ga je do takrat videla le v reviji, naju je precej presenetila. In razlog? »Meni je tako všeč . . « je dejala v slovo in še dolgo pogledovala proti avtomobilu, medtem ko je odhajala nakupom naproti. Da, takih žensk je kar veliko, zato naj se moški le pazijo ženske odločnosti!

Seveda je poleg oblike glavni adut tega avtomobila prilagodljivost. Pomična zadnja (ločena) sedeža poskrbita za to, da lahko na zadnjih sedežih peljete ali dva odrasla potnika ali - za avtomobil tako skromnih zunanjih dimenzij - razmeroma veliko prtljage. In če Peugeota 1007 primerjamo recimo z Renaultovim Modusom, vidimo, da je prostora na prednjih sedežih več pri Peugeotu (širina pri komolcih je 1410, medtem ko je pri Modusu le 1370 mm), na zadnjih pa pri Modusu (1370 proti Peugeotovim 1210 mm).

Zato pa ima Peugeot daljši sedalni del sedeža, kar pomeni tudi boljše sedenje in manj utrujenosti na dolgih poteh. Če pokukamo še na podatke, ki nam razkrijejo prostornost Peugeota 206, lahko vidimo, da s širino pri komolcih spredaj (1380 mm) ne more tekmovati z novim bratom, pri centimetrih na zadnji klopi pa je še vedno bolj radodaren zimzeleni 206 (1360 mm). A zato ga 1007 prepričljivo prehiti pri višini, saj je prostora nad prednjim sedežem kar od 1000 do 1060 milimetrov (po višini nastavljiv sedež! ), pri Dvestošestici pa le 950.

In ko se končno rešimo nakupovalk in voznikov avtobusov, se končno celo malce zapeljemo. Peugeot 1007 prednja potnika razvaja, saj je ergonomija voznikovega delovnega prostora presenetljivo dobra, poleg tega dolg zgornji del armaturne plošče notranjost optično še poveča. In tako daje občutek, da sedite v večjem avtomobilu, kot ga razkrije pogled proti zadku. Prestavna ročica je dobila svoje mesto na priročnem grebenu, ki gosti tudi vzvoda za ukazovanju električnemu pomiku stranskih šip.

Seveda ne smemo pozabiti tudi na to, da sta v paketu Trendy tudi radio s CD-jem in klimatska naprava. Dobra založenost, ki kar sodi v trendovski avtomobil, kajne? Povsem druga pesem je pri motorju. Čeprav smo imeli na testu turbodizelsko različico, ki naj bi razvajala z navorom, smo morali za dinamične ljubljanske prometne tokove kar malce pritiskati na plin, saj je motor . . kaj bi rekli, kar malce anemičen. In ko pritiskate na plin, poraba zraste tja do 7, 7 litra plinskega olja na 100 prevoženih kilometrov, kar za skromne pospeške in končno hitrost (malce nad hitrostno omejitvijo na avtocestah! ) ni tako malo.

Preseneča pa tišina delovanja, saj so le redki potniki vedeli, da se vozijo v avtomobilu, ki mu diši plinsko olje. A kaj, če je motor tih, ko pa se podvozje odziva malce preveč živčno na cestne neravnine. A po drugi strani daje dovolj informacij vozniku, kaj se mu dogaja pod zadnjico. Peugeot 1007 je torej mestni avtomobilček, ki se ga da varno peljati tudi malce hitreje po ovinkih, a pri tem pri vožnji čez neravnine pretrese živo vsebino, kar mu nekako ne pristaja.

In ko se že tisočkrat vedno znova igračkamo z mehanizmom odpiranja in zapiranja vrat, nas prešine, da je Peugeot 1007 zelo primeren tudi za starejše ljudi, saj je vstop tudi zaradi nizkega poda in dosegljivega sedeža zelo preprost. A kaj, ko je predvsem vaba za mlade, uspešne ženske, ki si neustavljivo želijo tak avtomobilček, čeprav kakovost izdelave šepa. Ah, kaj želijo, hočejo ga!

Aljoša Mrak

Foto: Aleš Pavletič