Peugeot 107 1.4 HDi Style

Ne, ni! Če se skupaj spravijo tri uspešne avtomobilske znamke, kot so na primer Citroën, Peugeot in Toyota, in če pravilno pristopijo na trg, še tako nora stvar na koncu lahko deluje pametna. Mimogrede, Citroën in Peugeot sta, kar se tega tiče, prava strokovnjaka. Skupaj tvorita koncern PSA, ki že vrsto let posluje dobro. Ob tem pa se nenehno povezujeta tudi z drugimi znamkami.

Na področju lahkih dostavnikov in limuzinskih kombijev, na primer, z italijanskima Fiatom in Lancio. Ko steče beseda o motorjih, s koncernom Ford in z njegovimi blagovnimi znamkami (Mazda, Land Rover, Jaguar …). In veste kaj? Prav povsod se njuno sodelovanje obnese. Zakaj se ne bi tudi pri projektu mestno majhnih avtomobilov, ki so se ga lotili skupaj s Toyoto?

Ker teh treh malčkov na cestah ni videti toliko, kot bi pričakovali, boste rekli. Res je, C1, Aygo in 107 niso med najbolj množičnimi modeli na cesti. Toda ne smemo pozabiti, da je Peugeot komaj prišel na trg, da ti trije malčki ne sodijo v krog družinskih avtomobilov, po katerih kupci najpogosteje posegajo, ampak med strogo mestne (torej lahko pri hiši igrajo kvečjemu vlogo drugega avtomobila), pa tudi, da Ljubljana in druga podobno velika slovenska mesta še dolgo ne bodo tako ogromna, da bi bil vsakodnevni prevoz v njih resnejši problem.

Prav to pa je navadno najpomembnejši razlog, zaradi katerega ljudje kupijo tako majhne avtomobile. Takoj za njim - in to bi si upal trditi z gotovostjo - pa njihova prikupnost. In ko nastopi vprašanje o tem, levčku kaže precej dobro. Za to se mora v veliki meri zahvaliti tudi svojim večjim bratom. Francoski avtomobili z emblemom leva, postavljenega na zadnji nogi, so v zadnjih letih postali šarmerji brez primere. In če se močnejši spol še nekako upre magnetu, ki mu rečemo oblikovanje, nežnejši zlahka podleže.

Zatorej pozor, to se vam lahko zlahka zgodi tudi pri najmanjšem levčku. Še zlasti če se pred vami pojavi v takšni barvni kombinaciji, ki je vladala v testnem avtu. Temna zunanjost in svetla notranjost velja za preverjen recept, ki vedno pritegne. In to se je izkazalo tudi tokrat. Enako velja za bogato opremo.

Pri Peugeotu so najbogatejši paket poimenovali Style (kako bi ga drugače? ), ta pa vključuje dodatke, kot so merilnik vrtljajev (ta je bolj zanimiv zaradi svoje nenavadnosti - pritrjen je na merilnik hitrosti - kot uporabnosti), klimatska naprava (nedvomno sodi med uporabnejše, čeprav je na voljo le kot ročna), električni pomik stekel v prednjih vratih, centralno zaklepanje z daljinskim upravljalnikom, preklopno in deljivo naslonjalo zadnje klopi v razmerji 50 : 50 (mimogrede, to vam lahko pride še kako prav, saj prtljažnik ni velikan) in ne nazadnje radio oziroma avdiosistem. Ampak pri njem žal stopi v ospredje oblikovanje (kako značilno za Peugeot) in ne uporabnost.

Ni kaj, oblikovalcem moramo čestitati, saj jim je uspelo prepričati inženirje, da so na mesto, kjer je običajno vrtljivi gumb za določanje glasnosti, raje vrinili tipko, ki je, oblikovno gledano, nedvomno primernejša. Ne pa tudi uporabnejša. Da naše trditve držijo, postane hitro jasno. Največ, kar si v Peugeotu 107 lahko omislite pod poglavjem ’Komunikacijska oprema’, je radio s CD-predvajalnikom in z dvema zvočnikoma.

Da bo mera polna, je zvočna izolacija komaj povprečna (povsem razumljivo za tako majhen avto). Ampak na koncu to pomeni, da morate glasnost radia nenehno prilagajati hitrosti vožnje. To pa sčasoma postane hudičevo nadležno opravilo, verjemite. Nekateri bodo v notranjosti pogrešali še zaprt predal ali mesto, kjer bi lahko pred očmi mimoidočih skrili drobnarije. Sicer pa velja, da se boste v najmanjšem levčku prav prijetno počutili. Tudi na nekoliko daljših poteh.

In zdaj nastopi vprašanje: ali je vredno doplačati za dizelski motor? Moje mnenje je, da ne. Še posebej ker so razlike pri porabi tako majhne, da se vam 350 tisočakov preplačila zlepa ne bo povrnilo. To razliko morate namreč doplačati predvsem zaradi dražje tehnologije, ki mora biti vgrajena v sodobnih dizlih, če želijo svoje delo opravljati dovolj čisto in predvsem enako zadovoljivo kot bencinski agregati.

Lotimo se dejstev. Poleg dizla je v tem Peugeotu na voljo le še en motorček, in sicer občutno manjši bencinski. Je trivaljni, brez turbinskega polnilnika, zato pa s po štirimi ventili na valj (dizel ima le dva) in 68 KM. Torej kar 14 KM več, kot jih zmore dizel. Dizel zmaga navorsko; namesto 93 zagotavlja 130 Nm. Ampak v praksi to še vedno ni dovolj, da bi premagal bencinarja. Naše meritve so pokazale, da bencinski trivaljnik z mesta do 100 kilometrov na uro pospeši v 12, 9 sekunde.

Torej 2, 5 sekunde hitreje kot dizel, skoraj povsem enaka ostaja razlika po prevoženem prvem kilometru. In tudi končna hitrost je v prid bencinarju. Z njim boste presegli mejo 160 kilometrov na uro (162 km/h), z dizlom vam to ne bo uspelo (156 km/h). Vsaj na ravnem ne. Če že v čem, potem je dizel boljši v prožnosti. Toda spet ne toliko, da bi se v celoti lahko prepustili ležernosti. 130 Nm navora, ki ga doseže pri ugodnih 2.000 vrtljajih v minuti, sicer zadošča za prijetno ’kruzanje’ po lokalnih cestah, na strmih klancih pa bo treba po prestavni ročici poseči skoraj tako pogosto kot pri bencinskem motorju.

Dizelski bo na koncu tudi nekoliko manj porabil. Toda tudi tu ne velja, da se vam bo 350 tisočakov doplačila povrnilo v zgledno kratkem času. Ob normalni vožnji lahko pričakujete v povprečju za dober liter manj porabljenega goriva na sto prevoženih kilometrov, na drugi strani pa višje stroške vzdrževanja, ki jih zahtevajo dizelski motorji, in vonj po plinskem olju, ki se ga boste otepali vsakič, ko boste odhajali z bencinske črpalke.

Argumenti, o katerih velja razmisliti, torej. Še posebej tisti o vonju po plinskem olju, ki s prikupnostjo, ki jo imamo v mislih v naslovu, nima prav nič skupnega.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič