Peugeot 206 1,6 XT

Tako ni čudno, da smo v vsega šestih mesecih že nabrali poštenih 20.000 kilometrov, kar pomeni, da se njegov motor lahko le redko zares ohladi in da pridno požira kilometre po vsej Evropi. Bil je med drugim na dveh dirkah formule 1 in seveda poleti na obveznem morju. Zato nam bo kmalu lahko pokazal svoj pravi obraz. Ali če povem natančneje, nam ga je že začel kazati.

Naj to pot začnemo naše testno poročilo malce drugače: najprej si poglejmo, s čim se je testnim voznikom zameril. Dušan se z njim nikakor ne more sprijazniti, najbolj mu zameri sedeže in neustrezen položaj za volanom, kar na daljših vožnjah najbolj čuti njegov hrbet.

Drugi vozniki so se najprej pritoževali nad predolgo ročico menjalnika, za spoznanje prevelikim volanom, osebno pa mu še najbolj zamerim tri stvari: stopenjsko nastavljiv naklon sprednjih sedežev (vmes so Japonci dojeli, da v Evropi ta način prilagajanja sedežev pač ne vžge, in to upravičeno), stikali za električni dvig stranskih šip so zanimivo skrili na sredinski most, da moraš pri približevanju kakšni cestninski postaji vsakokrat s pogledom iskati stikalo. In tretjič, obvolanska ročica za upravljanje radia je popolnoma neuporabna: najpomembnejše funkcije, torej prestavljanja že prej v spomin shranjenih postaj, ta sistem ne premore. Tukaj je na primer Renaultov ali Citroënov (če vzamemo le nacionalno konkurenco) sistem precej boljši.

A moja malenkost je medtem že našla zdravilo za prijetnejše sedenje za volanom - voznikov sedež (oziroma njegov zadnji sedalni del) je nastavljiv po višini, tako da sem si pomagal tudi s tem in od takrat tudi daljše vožnje niso težavne.

Čeprav testni vozniki nis(m)o vedno najnežnejši, za »štampiljki« na sprednjem in zadnjem levem blatniku nismo krivi. Pretesna parkirišča in zelo spretni in uvidevni vozniki na naših parkiriščih so opravili svoje.

Dušan je tudi odkril, da se vzglavnik na sovoznikovem sedežu obnaša po svoje in se ne pusti nastaviti oziroma zelo rad skoči iz vodil. In tudi že nekaj čričkov se je pojavilo, in sicer v obeh sredinskih stebričkih rado zapoje. Na servisu so obljubili, da se bodo temu posvetili.

Vinko je v testno knjigo zapisal opombo, da pogreša ključavnico na sovoznikovem predalu, kajti včasih se le zgodi, da avtomobil počaka kakšen dan na parkirišču na Brniku in takrat taka malenkost lahko prav pride.

Seveda smo vmes tudi pridno zamenjali gume, zelo zadovoljni pa smo lahko z motorjem. V povprečju je doslej porabil 8, 16 litra na 100 kilometrov, vmes pa smo mu enkrat samoiniciativno dolili liter olja. Za boljše zdravje 90 »konjičev«.

Motor je vsekakor ena lepših strani tega avtomobila, čeprav potnike razvaja tudi s sorazmerno prostorno notranjostjo, seveda za velikostni razred, kamor spada. Pa tudi sicer s potovalnim udobjem, če uspe vozniku najti ustrezen položaj za volanom, preseneča in že skoraj razvaja, le sredinski osrednji zaslon je ob prižganih lučeh podnevi popolnoma neviden.

Če nič drugega je na njem ura, tako da je potniki ne vidijo. Razen seveda, če voznik za trenutek ne ugasne luči. In tako je spet je poskrbljeno, da med vožnjo ni dolgčas.

Za mestne vožnje je ta avtomobil več kot primeren, saj je poskočen, lahek za upravljanje in razumnih dimenzij. In njegova sveža podoba je očitno všeč nežnejšemu spolu. Mene je petvratna (in za določene stvari tudi uporabnejša) različica na prvih 20.000 kilometrih popolnoma prepričala. Nekaterim pomanjkljivostim navkljub je »pežojček« dobro na poti.

Andraž Zupančič

Foto: Andraž Zupančič