Peugeot 206 SW 2.0 HDi XS

Karavan je že v osnovi namenjen družinskemu prevažanju večjih količin prtljage. Če je to majhen karavan, pa je vse skupaj še toliko bolj očitno. Človek torej povsem upravičeno pomisli, da se poleg lastnika v njem navadno prevažajo vsaj še trije potniki. Najpogosteje so to žena in dva majhna otroka. Pa to pravzaprav sploh ni največji problem.

Večji je ta, da tako razmišljajo tudi oblikovalci in snovalci malih kombijev in tako izoblikujejo avtomobile, ki že s svojo obliko dokazujejo, da niso namenjeni pravzaprav ničemur drugemu kot le zadovoljevanju potreb družine po velikem prtljažniku. Hja, s takšnim razmišljanjem in odnosom do dela resnično ne moremo pričakovati množic, ki bi se jim trgalo srce po malem kombiju.

Privlačna zunanjost

No, pa smo zadeli bistvo. Tudi mit o majhnih karavanih se je počasi začel podirati. In kaj je k temu pripomoglo? Nič več kot le všečna oblika. No ja, priznati sicer moramo, da so imeli Peugeojevi oblikovalci tokrat dobro osnovo. Še vedno všečno »dvestošestico«, kateri so morali k živahnemu nosu dodati le še vsaj tako živahen zadek. Če pogledamo osnovno silhueto, ugotovimo, da revolucije na tem področju niso iskali.

Peugeot 206 SW je zasnovan prav tako kot vsi ostali kombiji. Torej se streha nad glavami zadnjih potnikov, tako kot je običajno, nadaljuje v isti višini in se nato strmo spusti proti zadnjemu odbijaču. So pa zato vse skupaj obogatili z detajli, ki še kako poživijo ta mali kombi. Pa ne le to! Prav zaradi njih je mali Pežojček postal tako simpatičen, kot je.

Neobičajno izoblikovane zadnje luči, ki se pod zadnjima stranskima stekloma zajedajo globoko v blatnik, so zagotovo ena od teh novosti. To bi lahko zapisali tudi za ogromno steklo na prtljažnih vratih, ki je močno zatemnjeno, kar dodatno poživi zadek, in ki ga lahko odpiramo tudi ločeno od vrat. Mimogrede, za to »udobje« je navadno treba doplačati. Tudi pri mnogo večjih in dražjih kombijih! Oblikovalci so vtisnili še kljuki zadnjih vrat v okvira stekel, kar smo sicer že videli tudi pri Alfi 156 Sportwagon, ohranili športno izoblikovan pokrov posode za gorivo in že k osnovnemu paketu opreme pritaknili še vzdolžna strešna nosilca v črni barvi. Sliši se precej preprosto, kajne? Tako je tudi videti.

Že znana notranjost

Notranjost je, razumljivo, doživela precej manj sprememb. Voznikovo delovno okolje in prostor pred sopotnikom sta namreč ostala prav takšna, kot smo jih vajeni tudi v preostalih dvestošesticah. Kljub temu so nekatere novosti vidne. To velja predvsem za obvolansko ročico radijskega sprejemnika, ki ni le bolj ergonomična, ampak združuje tudi več funkcij.

Novost prinaša tudi leva obvolanska ročica, na kateri se nahaja stikalo z napisom »Auto«. S pritiskom na stikalo sprožite samodejni priklop žarometov. Vendar, da ne bo pomote, ta funkcija z našim zakonom žal ni poenotena. Samodejni priklop žarometov namreč nadzira tipalo dnevne svetlobe, to pa pomeni, da je prižiganje in ugašanje luči odvisno od zunanje svetlobe. Torej boste morali, če se boste hoteli voziti po predpisih, luči še vedno prižigati in ugašati ročno. In da ne pozabimo - novost prinašajo tudi merilniki. No ja, pravzaprav le kazalci na njih, saj slednji ponoči niso več osvetljeni v oranžni, temveč beli barvi.

Sicer pa, kot smo že omenili, voznikovo okolje ostaja nespremenjeno. To pomeni, da tisti, ki presegajo višino 190 centimetrov, s položajem sedenja ne bodo najbolj zadovoljni. Motila jih bosta predvsem položaj in oddaljenost volanskega obroča, saj je le-ta nastavljiv zgolj po višini. Peresno lahke voznice bodo imele nekaj težav z nastavitvijo višine voznikovega sedeža, saj je vzmet izjemno trda in zahteva kar nekaj potisne sile pri spuščanju.

Vsem tistim, ki ljubijo brezhibno mehaniko, pa se lahko zameri nekoliko nenatančen menjalnik in (pre)dolgi hodi prestavne ročice. Če to odmislimo, je lahko počutje v tem Pežojčku prav prijetno. Še posebej, če njegovo notranjost obogatite z nekaterimi dodatki s spiska doplačil. Na primer z radijskim sprejemnikom, CD-predvajalnikom, samodejno klimatsko napravo, izmenjevalnikom zgoščenk, potovalnim računalnikom, tipalom za dež …

Kaj pa zadaj?

Seveda je precej neupravičeno pričakovati, da boste v avtomobilu tega razreda našli na zadnji klopi dovolj prostora za tri odrasle ljudi, čeprav je za njihovo varnost dobro poskrbljeno. Povprečno visokim sicer ne bo zmanjkalo prostora nad glavami, kar za kombilimuzino ni običajno, zmanjkalo pa ga bo za noge in komolce. In tako tudi za 206 SW velja, da se bodo zadaj dovolj udobno vozili predvsem otroci.

No, in zdaj se lahko lotimo še notranjosti tistega, zaradi česar ta Pežojček tako navdušuje. Prtljažnika! Prostora tam je v primerjavi s kombilimuzino brez dvoma bistveno več in sicer kar za slabih 70 litrov. Je pa res, da se z morda najbolj zanimivim tekmecem v svojem razredu, Škodo Fabio Combi, ne more povsem kosati, saj 313 litrov v primerjavi s 425 litri pomeni natančno 112 litrov prostora manj. Vendar naj vas to ne zavede popolnoma.

Prtljažnik v 206 SW je skoraj pravokotnih mer, kar nedvomno prinaša prednosti, ob tem pa moramo poudariti, da ostane njegovo dno ravno tudi takrat, ko zložite po tretjini deljivo zadnjo klop. In če pomislimo še na zadnje steklo, ki ga je mogoče odpirati ločeno od vrat, potem lahko zapišemo, da je lahko prav zadek v 206 SW še kako uporaben. Zmoti pravzaprav le dejstvo, da si (tudi s spiska doplačil) ni mogoče omisliti odprtine v naslonjalu zadnje klopi, ki navadno služi prevažanju smuči, kar pomeni, da je v tem primeru vedno potrebno žrtvovati vsaj en potniški sedež.

Gremo na pot

Kateri motor v paleti je najprimernejši, ni težko ugotoviti, če seveda odločitev ni pogojena z vsoto na bančnem računu. Navadno je to prav tisti, ki je največji, najmočnejši in jasno tudi najdražji. Sodobni dizelski agregat z oznako 2.0 HDi sicer ne izpolnjuje vseh teh pogojev, saj ni najmočnejši, je pa zato največji in spada med najdražje. Voznika pa kljub temu ves čas prepričuje, da je morda najprimernejši, pa čeprav je 206 SW dovolj športnega videza, da bi se mu primerno podal tudi kateri od močnejših (1.6 16V ali 2.0 16V) bencinskih agregatov.

Ampak: zadostno količino navora, ki zadovoljuje vse voznikove potrebe prav v tistem delovnem območju, kjer se ročična gred navadno vrti, zelo sprejemljivo porabo goriva in povsem spoštljivo končno hitrost zna marsikateri voznik zagotovo postaviti pred (za nekaj sekund) boljše pospeške. Treba pa je priznati, da se kljub zajetnejšemu zadku Peugeot 206 SW ne ustraši ovinkov. Prav tako kot njegov kombilimuzinski brat suvereno vstopi vanje in dolgo časa navdušuje s povsem nevtralno lego. Je pa res, da v trenutku, ko z njim prestopite mejo, zaradi kinematične zadnje preme zahteva nekoliko bolj premišljene popravke na volanskem obroču. Toda to lahko mlade, nekoliko bolj športno navdušene voznike, celo navduši.

In slednjim je pravzaprav tudi namenjen Peugeot 206 SW. Če smo nekoliko bolj natančni, je namenjen mladim parom, ki radi živijo aktivno. Oblika, ki so mu jo namenili oblikovalci, namreč še zdaleč ne izraža umirjenega družinskega življenja. Prej nasprotno!

Matevž Korošec

FOTO: Aleš Pavletič