Peugeot 207 1.4 16V Premium (5vrat)

Pugeot 207 z 1, 4-litrskim bencinskim šestnajstventilcem, s petimi vrati in tretjestopenjsko opremo utegne postati najbolj priljubljen med svojimi brati. Razlogi so ’povprečni’: ima pet vrat (trivratne različice so po pravilu v tem avtomobilskem razredu manj zaželene, kar pa še ne pomeni, da jih ni), dobro opremo (morda bo večini vseeno dovolj oprema Trendy, ki predstavlja drugo stopnico), soliden motor in sprejemljivo ceno. Danes je treba za avtomobil, ki je presegel mejo štiri metre, pač odšteti tri milijone tolarjev in še kakšnega stotisočaka. Seveda ob predpostavki, da se ne odločimo za najslabšo opremo in kombinacijo najšibkejšega motorja.

Pri Peugeotu se niso odločili za Oplovo politiko, ki z novo Corso jasno ločuje med trivratno in petvratno različico. Tri- in pet-vratni Peugeot 207 sta si na zunaj, če odmislite par dodatnih stranskih kljuk in vrat, podobna kot jajce jajcu. Mojstri oblikovanja so v Franciji ponovno zadeli žebljiček na glavico in zrisali simpatičen avtomobil, ki bo grel predvsem ženska srca, a postal simpatija (posebno trivratna) tudi kakšnega krepkega fanta.

Peugeot 207 1.4 16V Premium (pet vrat) je v okvirih namenjen predvsem družinski rabi. Štirimetrski kup pločevine zagotavlja prostora za pet potnikov, pri čemer kljub povečanim meram še vedno velja, da bo treba ob polno zasedenem P207 demokratično razdeliti prostor med prednjimi in zadnjimi potniki. Najudobneje se v tem Peugeotu peljejo štirje povprečno rasli, posebej navdušita prednja sedeža, ki sta – večji se bodo pritoževali nad prekratkim vzdolžnim pomikom in prekratkim sedalnim delom – mehka, udobna in v ovinkih solidno zadržujeta telo (stene sedežev niso trde), v tem paketu opreme pa nastavljiva tudi v višino.

Upam si zapisati, da boste v tem razredu težko naleteli na udobnejša (prednja) sedala, ki bi narekovala občutek, da sedite v razred višjem avtu. Če niste preveč visoki, vam v Peugeotu 207 ne bo težko najti dobrega položaja za volanom. K dobrim občutkom na prednjem sedežu veliko pripomore tudi temeljito obdelana armaturna plošča, ki je prijetna na pogled in otip, okrasni elementi jo poživijo (v tem delu je P207 v primerjavi s predhodnikom povsem druga zgodba).

Snovalci so se potrudili tako pri merilnikih kot pri razporeditvi gumbov in stikal (vozniki Peugeotov se bodo v tem avtu počutili zelo domače) ter v notranjosti pri všitih materialih in tudi pri končni izdelavi. Ni ostrih robov (razen spodnjega dela gumba za zaklepanje in odklepanje, ki je nad predalom) in ni tistega plastičnega občutka, ki je značilen za nekatere tekmece in je bil za 206.

V notranjosti manjka druga lučka za notranjo osvetlitev, zato pa (predvsem v opremi Premium) razvajajo naslonjali za roko ob prednjih sedežih, dvopodročna samodejna klimatska naprava (bi stavili, da jo boste našli v tem avtomobilskem razredu, v opremi, ki ni na vrhu seznama? ), atermično vetrobransko steklo, hlajeni predal za drobnarije in integriran osvežilec zraka. Ta ’parfumček’ se vstavi v režo pod zgornjim prikazovalnikom. Zaradi njega tega avta ne boste kupili, je pa sveža ideja, ki še poživi življenje z 207.

Dobrodošel, kar se tiče pomikanja po parametrih, žal le enosmeren je tudi potovalni računalnik, ki ima tri načine spremljanja, beleženja in analiziranja hitrosti, porabe goriva … Dva od teh treh lahko izkoriščate za dnevne vožnje, mesečne analize porabe goriva in prevožene razdalje itd. Uporabno, ni kaj. V paketu opreme Premium prednji šipi (že v osnovni opremi Style) in stranski ogledali premika elektrika (drugostopenjska oprema Trendy), avtoradio s cedeji pa se upravlja prek obvolanske ročice.

V Peugeotu tipala bdijo tudi nad pripetostjo potnikov na zadnji klopi in prek izpisanih figuric (zelena barva pomeni pripetega potnika) na zaslonu ter (večinoma nadležnega) piskanja voznika obvešča, ali so potniki zadaj pripeti. Dostop do zadnje klopi s sidrišči Isofix za otroška sedeža je v petvratnem Peugeotu 207 zaradi dodatnega para vrat, ki se odpirajo široko, lahkoten, sedalna klop je udobna, prostora za dva zmanjka le v višino (če sta potnika visoka) in za kolena. Družina, ki šteje dva manjša člana, se bo v tem Peugeotu lahko počutila gosposko.

1, 4-litrski agregat 16V je predvsem uporaben za mestno rabo, saj ne mara priganjanja, čeprav nima nič proti vrtenju v višje vrtljaje, le hitrost nabira zvezno in počasi. Ko je naložen ali ko gre v klanec, se zadiha, med vožnjo skozi ovinke pa dinamiko ubija s počasnim pospeševanjem. Je pa eleganten, popolno nasprotje tega, da bi bil surov. Mestno naravnanost potrjuje vožnja s hitrostjo 50 kilometrov na uro v četrti prestavi in z okoli 2.000 vrtljaji na minuto.

Pri hitrosti 130 kilometrov na uro je vrtljajev še enkrat več, zvočna izolacija pa je dovolj dobra, da vam med vožnjo po avtocesti ne bo treba vpiti na sopotnike. 1.4 16V avtocestnega priganjanja ne mara, kar potrdi s trmo, a ko enkrat dobi hitrost, se pelje lepo in udobno. Podvozje daje vedeti, da zmore zahtevnejše naloge.

Do petice Peugeotu 207 zmanjka tudi zaradi motečih stvari, kot so odpiranje posode za gorivo s ključem, za odpiranje pokrova motorja je treba odpreti prednja vrata (gib vzvoda je sicer prekratek), dvostopenjski način osvetlitve notranjosti (merilniki, zasloni …) preneha delovati ob vklopljenih dnevnih lučeh (ob prižganih je mogoče izbirati med večjo ali manjšo stopnjo osvetljenosti), še največja zamera pa gre (zopet) menjalniku. Gibi prestavne ročice so podobno dolgi kot pri 206, s katerim ima ročica 207 skupno tudi glasno in na trenutke nerodno popotovanje iz ene v drugo prestavo.

Če niste poskusili česa drugega, vas ne bo motil, v nasprotnem primeru pa si boste na jasnem, koliko je ura. V nos gre lahko še samodejno centralno zaklepanje, ki se sproži pri hitrosti, večji od 10 kilometrov na uro (zlasti če prevoziš recimo 15 metrov in nekoga pobereš), a gre za varnostni sistem, ki preprečuje, da bi vam na križišču kdo iz prtljažnika ali zadnje klopi sunil torbico ali kaj drugega.

Kot vsi avtomobili ima tudi ta Peugeot pluse in minuse, čeprav voznik dobi po tednu dni druženja z njim občutek, da so zadnji povsem sprejemljivi. Razen menjalnika …

Mitja Reven

Foto: Aleš Pavletič