Peugeot 207 1.6 16V HDi (66 kW) Premium

Razlog za zadnje tiči pod motornim pokrovom, kjer je v testnem Peugeotu 207 'bílo' šibkejše 1, 6-litrsko 'srce', kar se porabe goriva tiče, varčni 66-kilovatni HDi. Vsekakor boljša izbira od motorja 1.4 HDi, ki je bil na našem testu ocenjen kot preslaboten za tega Francoza. Ampak boljša izbira kot 1, 4-litrski bencinski motor z le dvema 'konjema' manj (88 proti 90)?

Naše meritve so pokazale, da je turbodizelski motor precej prožnejši od bencinskega, pri pospeševanju od 0 do 100 kilometrov na uro pa tudi sekundo hitrejši. Tudi končna hitrost je večja (177 km/h proti 168 km/h). Do 1.750 vrtljajev, kjer 1.6 HDi doseže 215 Nm, HDiju sicer ni do pretirano živahnega dela, potem pa se zbudi in zadovolji vsakega srednje zahtevnega voznika. Zahtevnejšim je pač pisana na kožo 109 'konjev' močna različica tega precej razširjenega motorja. HDi v nasprotju z 1, 4-litrskim bencinskim strojem pri dinamičnejši vožnji ne zahteva priganjanja. Ob zmerno težki nogi na stopalki za plin je zadostno tih. Tudi pri hitrosti 130 kilometrov na uro na avtocesti je lahko piš vetra okoli karoserije glasnejši od grgranja dizla, ki še najbolj spomni na to, kaj 'pije' ob mrzlih jutrih. A se kmalu ogreje.

Na našem testu se je HDi izkazal tudi za varčen motor, saj se je povprečna poraba goriva gibala med šestimi in sedmimi litri. To pa je še eden izmed razlogov, zakaj izbrati ta motor in ne po moči podobno obdarjenega bencinskega, ki je pri porabi goriva nekoliko pogoltnejši. A ker se vse začne in konča pri denarju, se lahko jeziček na tehtnici dokončno nagne v prid bencinskemu motorju. Enako opremljeni 1.6 HDi je od 1, 4-litrskega bencinskega dražji za dva tisoč evrov, to pa je že denar, ki odloči … Vendar pri tem odloča še kup dejavnikov, od cene zavarovanj, letno prevoženih kilometrov do vrednosti rabljenega avtomobila in stroškov, povezanih z vzdrževanjem. Če bi bila cenovna razlika manjša, bi izbral turbodizla. Zgolj in samo zato, ker je živahnejši. Ni surov kot marsikateri turbodizel, ampak uglajeno vleče in zadovoljuje z močjo sicer ne preveč zahtevne.

Šesta prestava, ima jih torej 'le' pet, bi turbodizlu koristila še pri kakem privarčevanem decilitru. Sicer potrebe bo šesti marsikdo sploh ne bo opazil, sploh tisti vozniki, ki se držijo avtocestnih omejitev ali po pravilu vozijo pod njimi. O menjalniku smo že veliko zapisali. Je soliden, če prestavno ročico vodiš nežno, ko pa želiš biti hitrejši, z dolgimi in ne prav bliskovitimi in radostnimi gibi spomni na predhodnika 206 in njegovo največjo težavo … To je že četrti test novega Peugeota, ki je le še potrdil dobro podvozje Dvestosedmice, to pa dokazuje, da avtomobilski proizvajalci težijo k čedalje manjši proizvodnji 'mekhejših' avtomobilov. Zabavo ob dinamičnejši vožnji kvari sistem ESP, ki ga je z gumbom resda mogoče izklopiti, a se nad hitrostjo 50 kilometrov na uro ponovno (samodejno) vklopi in varno bdi nad voznikovimi napakami.

Če ste se zaljubili v naslednika Dvestošestice in merite na opremo Premium, se pripravite na razvajanje, ki je bilo v testnem modelu zaradi dodatne opreme (usnjena notranjost, električni pomik stekel tudi zadaj, panoramska steklena streha, navigacijski paket z navigacijo GPS, barvnim zaslonom, predvajalnikom MP3 in CD-strežnikom) že pregrešno.

Ni pa nujno, da za Dvestosedmico odštejete skoraj 20 tisočakov. Kartografija navigacije ni popolna, vrisana so le glavna mesta, brez težav boste lahko zdržali brez (sicer dobrih) usnjenih sedežev, zadaj sedeči naj šipe poganjajo na roke, CD-strežnik in druga oprema pa odžrejo kar nekaj odlagalnih mest. Želeli bi si jih več, a vsaj vemo, kdo jih je 'snedel'.

bese­di­lo: Mitja Reven

foto: Aleš Pavletič