Peugeot 207 GT 1.6 THP

Ob pogledu na strupeno Dvestosedmico smo pomislili, da je to idealna kombinacija zanjo in zanj. Ona bo zadovoljna z obliko (saj vemo, da sta 206 in 207 bolj priljubljena pri nežnejšem spolu), on pa bo lahkega srca ugodil njeni želji, saj si bo izboril močan motor in športno opremo. In tako sta živela srečno do konca svojega dinamičnega življenja . .

A ker smo že prestari za pravljice, bomo najprej izpostavili napake Peugeota 207 GT. Neizklopljiv ESP (sicer ga lahko izklopite, vendar se pri hitrosti 50 kilometrov na uro znova samodejno vklopi) je tako velik minus pri športnem avtomobilu, da ga bomo omenili kot prvega. Zakaj to počnejo, nam ni jasno, saj namesto da bi vozniku dali možnost izbire, mu zvežejo roke. To je tako, kot če bi moral obvezno poslušati avtoradio. Saj je res, večina nas uživa v glasbi med vožnjo, vendar smo radi kdaj pa tudi v tišini, zato takrat 'brenčača' preprosto ugasnemo. Imamo možnost izbire. Zato upajmo, da bo tudi Peugeot sledil Oplu, Renaultu in podobnim, ki so se te grde navade – neizklopljivi ESP – v športnih avtomobilih večinoma odvadili . .

Drugi mehanski sklop, nad katerim smo obupavali, je ročni petstopenjski menjalnik s krajšimi prestavnimi razmerji. Zaradi žične povezave je nenatančen, v testnem Peugeotu pa se je tudi zatikal in škrtal. Dokler prestavljaš nežno in počasi, še kar deluje, čim pa hočeš prestaviti pri višjih vrtljajih ali – bog ne daj – v ovinku, se upre. Noče v prestavo, pogosto pa pri tem še tako 'zaškrta', da ti srce zajoka. Peugeot bo moral na tem področju še zelo veliko narediti! Potem pa pridemo še do aluminijaste prestavne ročice, ki je pozimi mrzla in poleti vroča, zato se vsakič znova sprašujemo, zakaj sploh vztrajajo pri njej, in ne nazadnje kakovosti izdelave, saj je testni 207 z le 3.000 prevoženimi kilometri škripal izpod armaturne plošče kot kočija na cestišču iz granitnih kock.

A ker smo vsi odrasli nekje v podzavesti še vedno otroci, bomo pravljico vseeno poslušali do konca. Ker je pri vsaki zgodbi najlepši del na koncu (saj veste, v slogu Rdečo kapico na koncu le rešijo), je tudi voznik naše Dvestosedmice na koncu zadovoljen. Avtomobil je lep, mogoče zadaj premalo bahaški (le malce večji izpušni zaključek nakazuje, da je pred vami strupena različica), noter izvrstno opremljen (v seznamu opreme je namreč vse serijsko, kar lahko dobite v 207, vključno s panoramsko streho in 17-palčnimi platišči, le za kovinski lesk barve je treba odšteti 334 evrov), razvajajoč s športnimi dodatki (školjkasti sedeži, aluminijaste stopalke, dodatki imitacije ogljikovih vlaken okrog zračnikov in sredinske konzole), predvsem pa poskočen. Skoraj upokojensko umirjen pri nižjih vrtljajih, divji in celo surov pri višjih.

Razlog za to dvojno naravo se skriva pod motornim pokrovom, saj je bil testni 207 opremljen z 1, 6-litrskim prisilno polnjenim štirivaljnikom. Da, prav ste prebrali, v črkah THP (Turbo High Pressure) se skriva turbopuhalo, gnano na izpušne pline. A ker je delovanje vsakega turbopuhala tudi težavno (zapoznelo delovanje, nedelovanje pri nižjih vrtljajih . . ), se tovarne tega problema lotevajo na različne načine. Nekateri, recimo, pritaknejo motorju kar dve manjši turbopuhali, spet drugi tlačijo turbopuhalo bližje motorju (kar je težavno zaradi toplotnih obremenitev), pri 207 pa so se tega lotili na drugačen način. Po dva valja sta v izpušnem kolektorju med seboj povezana v skupni vod (tako imenovani 'Twin-Scroll'), ki nato prek neposrednega vbrizga goriva (do 120 barov) dostavita izpušne pline v spiralasto komoro, ki z načrtovanim vrtinčenjem skrajša odziv turbine (ki se lahko vrti do 220.000 vrtljajev v minuti, razbremenilni ventil deluje pri 0, 8 bara nadtlaka).

Največji navor 240 Nm doseže pri zelo nizkih 1.400 vrtljajih, kar je izredno dober rezultat, poleg tega pa se vrednost navora ne spreminja vse do 3.500 vrtljajev. Kako velik razpon ima motor, priča tudi podatek, da ima pri 5.000 vrtljajih še vedno 208 Nm navora. A čeprav je 1.6 THP zelo poskočen, je ob preganjanju tudi žejen (zlahka popije v povprečju tudi 13 litrov) in prav nič slišen, sikajoč . . Žal nas glede sluš-nega razvajanja Peugeot pelje žejne čez vodo, kar je v takem avtomobilu škoda.

Tehnika se v majhnih športnih avtomobilih počasi, a zelo očitno pomika k prostorninsko manjšim, a zato prisilno polnjenih motorjem. Manjša masa (lega! ), natančnost vbrizga in razmeroma velika specifična moč glede na prostornino so pač preveč mikavni, da načrtovalcev ne bi premamilo. Take avtomobile je nato še lažje predelati, kar je vse pogostejša praksa mladih navdušencev. A za to je primerna rubrika Tuning, čeprav – odkrito rečeno – ne vidimo razloga, da bi moč motorja še povečevali!

Aljoša Mrak

foto: Aleš Pavletič